Po »ta hudem« dnevu, ko sem res skoraj ostal brez vseh dokumentov, sem pot vztrajno nadaljeval proti jugu. Na vsako stran je bil le še pesek in peščene sipine, le včasih se je z leve razprostrl prelep pogled nad arabsko morje oz. neskončen indijski ocean. Na trobentanje avtomobilov, ki so vozili mimo mene, sem se dodobra že privadil in sprejel, da je to del njihove kulture, da me želijo pozdravit, mi izrazit dobrodošlico ali mi pomagati, tisti, ki so se ustavili. Velikokrat sem od njih dobil še kakšen liter vode, pa tudi kaj za pod zob so mu ponudili. Celo domov so me vabili, če so stanovali kje v bližini. Tam sem kot običajno dobil ponujeno sprva čaj, kavo in nato še dateljne. Če nadaljujem s potjo, cesta je bila po večini ravna in veter je kar dostikrat pihal meni v prid, torej v hrbet ali pa vsaj iz strani. Le ta me je hladil, kar je bilo dobrodošlo, saj so se temperature čez dan povzpele tudi do 35C. Cesta v puščavi je bila na koncu horizonta videti migajoča (fatamorgana), kot tudi vsa okolica. Včasih ni bilo mimoidočega avta tudi po 1-2h. To je bila kar močna psihična preizkušnja. No, če že ni bilo drugih ljudi, so vsaj bile živali. Kamele so nenehno bile na obzorju, najbolj korajžne pa so celo prečkale ceste, tudi kakšne osle in zajce je bilo možno videti. Eno noč sem prespal na južnem rtu Ras Madrakhar, ob indijskem oceanu. Pod zvezdami sem želel mirno zaspati, a me v bližnini naseljene ptice niso pustile, saj so pozno v noč čivkale in tuline. Očitno sem bil tam s šotorm nek tujek, ki ga niso bile navajene. Kasneje mi je vseeno uspelo zaspati, ptice pa so proti jutri odnehale. Večerno kopanje pred spanjem v oceanu je bilo nekaj posebnega. Na nekaj kilometerski plaži sem bil nastanjem sam.
Pred mano je bilo še kar nekaj kilometrov po puščavi, zato mi druga ni preostalo, kot da sem vztrajno nadaljeval pot. Eno noč sem preživel ne daleč vstran od ene izmed več kot 6000 naftnih črpališč v Omanu, torej kar v puščavi, kjer ni bilo niti grma, da bi se skril proti vetru, pesek pa je bil tako zbit, da je bilo celo možno zabiti kline vanjga 🙂 Videl sem kar nekaj črpališč, pri katerih se je promet, čeprav bi si kdo mislil, da v puščavi ni življenja, zelo zgostil. Na vsakem črpališču dela približno 200-500 ljudi. Tudi zrak v jutranjih urah ni bil preveč svež, predvsem zaradi megle, ki je ponoči pritisnila neizgorele pline proti tlom. Megla (visoka vlaga) je bila prisotna celo do 9.30h dopoldne, kasneje pa spet sonce v svoji polnosti. Jutranje temperature so v primerjavi z dnevnimi odstopale celo za 25 stopinj Celzija, zato so toplaoblačila v zgodnjih jutranjih urah bila še kako potrebna. Vmes sem srečal tudi kakšnega beduina in če je znal anleško, ali pa je on mene razumel kaj po arabsko, sva spregovorila par besed. Oni živijo zelo skromno, a notranje izpolnjeno. Na vprašanje, zakaj ne želi živeti v mestu, mi je odgovoril: »Tukaj sem se rodil, imam svojo družino, ki jo imam rad in oni mene in tukaj bom umrl, zakaj bi se moral seliti?«. Za hrano je bilo vedno poskrbljeno, če nisem imel sam, sem jo pa ob pravem času vedno dobil. Včasih sem za kosilo odšel v kantino od kakšnega črpališča, kjer so mi indijci ali pakistanci (kuharji) z vso hvaležnostjo postregli s tem kar so tisti dan imeli na jedilniku – seveda brez plačila, kljub temu, da sem ponudil možnost, da plačam. To je dobro delo, ki se vedno vrne potrojeno.
Po 800 km in približno 7 preživetih dneh v puščavi, sem prikolesaril na jug, med hribe Jabal Shams. Tukaj sem na višino 1000m n.m.v. preživel naslednjih 3 dni in se nadihal svežega hribovskega zraka, ogledal 2 kanjona in zapuščeno dolino, v kateri ležijo še ostanki vode v obliki kristalno modrih jezerc obdanih z bujnim zelenjem ob katerih se razprostirajo velike skalnate stene. Prav čaroben občutek, ko si sam v dolini in nekaj ptic kroži nad tvojo glavo, pihlja veterček in pripeka puščavsko sonce. Idila.
Med nekaj kilometrskem spustom do obale sem se ustavil na nadmorski višini 280m n.m.v. in zavil v dolino Wadi Darbat. Tukaj je bilo več zelenja, saj je bila morska klima močno prisotna. Na poti po dolini je bilo možno videti veliko kravic, kamel, oslov in koz, ki so se pasle. Na koncu doline sem se ob sončnem zahodu ustavil in do mene je prišel eden od domačinov (pastirjev) in me prijazno nagovoril ter povabil do svoje pastirske hiške. Zvečerilo se je in pripravili so (on in njegovi kolegi) ogenj in skuhali čaj. Vmes sem si pripravil tudi večerjo obogateno z OHji. Ko je napočil čas za spanje, sem izrazil željo, da si ne daleč vstran postavim šotor, a so mi takoj ponudili eno od svojih pastirskih hišk. Sprejel sem, zakaj pa ne? Ko so tudi sami postali utrujeni, so se naenkrat porazgubili, tako da mi ni bilo nič jasno, ko sem naenkrat ostal sam. V tisti sobici, v kateri je bila le ena postelja, sem vseeno ostal zvest trdi podlagi in poskušal zaspati. Seveda ni šlo, saj je za hiško bila kamelja farma z nekaj 100 kamelami, med katerimi je vsaka izmed njih spuščala čudne glasove. To je trajalo vse do 2.30 zjutraj, ko sem podlegel utrujenosti in zaspal.
Več preberite na: http://www.bikingtheglobe.net/
vitaFIT
Nedavni Komentarji