fbpx
VITAFIT - portal za zdravo in aktivno življenje

1. esej: Ali beseda resnica …


Če pogledamo okoli sebe, vemo, da je z ljudmi/nami na tem svetu nekaj narobe. Ljudje v večini pravimo, da si želimo prisotne določene življenjske pogoje tako zase kot človeštvo v celoti. To so zadovoljstvo, zdravje, mir, svoboda, blaginja, spoštovanje, … Nihče pa se ne vpraša ali za takšne življenjske pogoje obstajajo zahteve za njihovo uresničitev. Ali je res dovolj samo to, da na njih samo intenzivno mislimo in po nekem čudežu se bodo uresničile?

Seveda je odgovor odločen NE. Za njihovo uresničitev obstajajo zelo jasne zahteve, ki morajo biti izpolnjene.

Ker so naši trenutni življenjski pogoji nevzdržno uničujoče slabi, to lahko logično pomeni samo eno dejstvo. Da nam primanjkuje znanja in vedenja o teh zahtevah oziroma pogojih za uresničitev pravljično lepih življenjskih pogojev na zemlji.

Prav tako je iz teh slaboumnih življenjskih pogojev logično razvidno, da je takšno stanje možno samo zaradi tega, ker je to potrebno znanje okultirano.1 Okultno znanje v najbolj strnjeni obliki sestavlja znanje o človeški zavesti/zavedanju in kako le-ta deluje na eni strani in znanje o naravnem zakonu, ki je dežnik pod katerim se skrivajo vsi vidni fizični in nevidni duhovni/metafizični zakoni, ki edini vladajo nad posledicami človekovega obnašanja, na drugi strani.

Ali se tudi sami iskreno sprašujete o tem, kako lahko pripomorete za zadovoljitev pravljično lepih življenjskih pogojev na Zemlji? Če je vaš odgovor

DA, potem vas vabim, da si preberete uvodni esej. Že sam pridevnik »uvodni« pove, da mu bodo sledila še druga leposlovna pisanja. Pa ne samo to. Dopolnjena bodo z učno-raziskovalnimi delavnicami iz najrazličnejših področij. Kajti če si prav zares ter hkrati prav in zares želimo sanjsko čudovitega življenja popolne blaginje in spoštovanja, moramo najprej narediti diagnozo2 obstoječega stanja. Da bi takšno diagnozo sploh lahko naredili, moramo biti opremljeni s pristnim in hkrati okultiranim znanjem in vedenjem o sebi in svetu okoli nas. Šele nato pride prava in božanska manifestacija/materializacija, ki bo vredna naše veličine.

Pogumno, drzno, odločno, radovedno, iskreno in iz ljubezni do življenja se bomo lotili tega podviga, za katerega sem prepričan, da se lahko razvije v pustolovščino brez primere.

Prvi esej

Ali beseda resnica pomeni to,
kar je res?

Uvodni esej, ki je pred vami, je uvod v pustolovščino, v primerjavi s katero so pustolovščine Indiana Jonesa »mala malica«. Prepričan sem, da se boste le redki odločili podati se nanjo, kajti za človeka je vendarle najbolj udobno poležavati v toplem domačem/družinskem okolju. To je okolje, ki je varno, ljubeče, utečeno, nestresno, poznano, mirno, neobremenjujoče, …Pustolovščina pa po drugi strani prinaša tveganja. Kdo pa želi tvegati in se podajati v neznano, v potencialne nevarnosti, živeti v negotovosti in nemirno?

Da bi bil pustolovec, moraš biti zaradi tega opremljen z vsaj nekaj izjemnimi lastnostmi, ki so kot potencial sicer prisotne v vsakem od nas, vendar jih v imenu udobja in ležernosti/lenobe najraje zatremo že v sami kali. Zato pustolovca krasijo pogum/srčnost, radovednost, strast do premikanja meja, odločnost, …

Najpomembnejša lastnost vsakega pustolovca je vizionarstvo. Pustolovščina se vedno najprej začne kot vizija. Vsak pustolovec si v svojem intimnem domišljijskem svetu najprej ustvari sanjsko sliko, ki je tako izvorna/prava, da jo materializira/udejanji v pustolovščino tega sveta. Od tod tudi izvira izraz »živeti svoje sanje«. Sanje lahko živijo le strastni pustolovci.

Seveda se pustolovščine med seboj tudi zelo razlikujejo. Vsak človek bi lahko živel svoje sanje, bil del svoje lastne pustolovščine. Nekateri gredo z majhno jadrnico okoli sveta. Drugi splezajo skoraj nemogoče zahtevne vzpone na mogočne gore. Tretji se na dah potapljajo v globine, ki so večini nedosegljive. Nekateri izumijo stvari, ob katerih človeštvu zastane dih. Mnoge pustolovščine se opazovalcem zdijo absurdne, nepotrebne, neproduktivne, celo neumne. Mnoge so izjemno nevarne. Nekatere se tudi tragično končajo.

Ne glede na pestrost vizij/sanj ljudi in na nevarnosti/negotovosti, ki sledijo njihovemu uresničevanju/udejanjanju, pa človek brez vizij in brez sanj in brez udejanjanja le-teh, izgubi svoj zemeljski smisel in zatrte svojo božanskost oziroma božansko iskro. Tak človek postane živi mrtvec/zombi.

Skozi celotno druženje/pustolovščino, na katero vas vabim, vam bom poizkušal dokazati, da nas celoten sistem, v katerem živimo, obravnava kot takšne: žive mrtvece/pošasti (ang. Monster)3 – torej ljudi brez pravih vizij, zmedenih sanj in brez »jajc«, da bi kaj čudovitega in koristnega udejanjili.

Takšno razmišljanje je seveda smiselno in potolažiti vas moram, da si na noben način ne prizadevam, da bi živeli moje sanje. Ne vabim vas na svojo pustolovščino.

»Kakšno pa je potem to vabilo?« se vprašate.

Vzemimo primer: Skupina pogumnih slovenskih alpinistov se je leta 1975 odpravila na prvi slovenski vzpon na osemtisočak. To je bil prvenstven vzpon na mogočno goro Makalu (8463 m). Takrat je to bil izjemen podvig svetovnih razsežnosti. Zagotovo so bili to ljudje, ki so imeli drzno vizijo/sanje, ki so jo s svojo strastjo, pogumom in predanostjo, uresničili.

Ali so vsi ljudje, ki so sodelovali v tem drznem projektu, uresničevali sanje Aleša Kunaverja, ki je bil vodja te odprave? Seveda ne! Stane-Belak-Šrauf, Marjan Manfreda-Marjon, Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan so nedvomno sledili vsak svojim sanjam. V tej pustolovščini jih je družil skupen izziv, ki je vsakemu posebej omogočal dosego njihovih lastnih sanj. Čeprav je vseh sedem doseglo vrh te mogočne gore, so njihove sanje ostale samo njihove, torej unikante/enkratne. Kasneje so mnogi izmed njih v popolnoma drugačnih zasedbah dosegli še mnoge druge odmevne plezalske uspehe.

Torej so se nekje na njihovi unikatni pustolovščini poti križale in del svoje pustolovščine/sanj so udejanjali skupaj. In v tem ni ničesar slabega. To je popolnoma sprejemljivo. Človek je namreč družabno bitje in zaradi tega je v svojih sanjah/pustolovščinah »vezan« na sodelovanje z drugimi ljudmi. Zapomnite si: SODELOVANJE ne TEKMOVANJE. Nikar ne nasedajte primitivnih marketinškim trikom, da se vsaka stvar prodaja. Da če ima nekdo neko idejo/vizijo/sanje, jo mora prodati na trgu, da pride do začetnega kapitala. To nima nobenega pravega smisla. Veličastne vizije so vedno privlačile vse vrste pustolovcev, pa ne zato, ker so takšno vizijo »kupili« za svojo, ampak zaradi tega, ker so na ta način uvideli možnost uresničitve svojih vizij. Vizije drugih »kupujejo« le tisti ljudje, ki so osiromašeni svojih lastnih sanj, tisti, katere lahko prepoznamo kot žive mrtvece.

Ker si avtor želim imeti opravka z ljudmi, ki sanjajo, ki imajo vizije, ki so pustolovske narave – in čim manj opravka z zombiji – nikakor nimam namena nikomur »prodajati« svojih lastnih sanj in vas zvabiti, da mi pri tem nevede pomagate. Z vsem, kar bo sledilo v naših druženjih/pustolovščini, pa vas želim iskreno spodbuditi, da zberete pogum in začnete uresničevati svoje lastne sanje in udejanjati svoje lastne vizije. Če ste za, potem bomo na tem našem druženju del vaše lastne pustolovščine – in moje tudi opravili skupaj. Če si upam karkoli trditi, potem lahko rečem to, da bo izjemno zanimivo.

Kaj me morda sprašujete, če bo pustolovščina nevarna? Seveda bo. Vsaka pustolovščina je na nek način nevarna, saj v življenje vnaša negotovost. Namen pustolovščine je odkriti nove stvari, pridobiti nova znanja, narediti nekaj, kar še ni naredil nihče, … In to v življenje vedno vnaša neko vrsto nevarnosti.

Pustolovščina, na katero vas vabim, kot vsaka druga, prinaša čisto svoje nevarnosti. Največja je ta, da vam bo popolnoma spremenila pogled na svet, da vas bo opremila z vedenjem in veščinami, ki bodo omogočali neomejene možnosti za uresničitev vaših lastnih sanj. Če boste vztrajali v druženju, potem vaše življenje ne bo več nikoli takšno, kot je danes. Ali bo boljše ali slabše je čisto vaša zasebna stvar. Namen te pustolovščine je seveda to, da bi se utrdili z veščinami in znanjem, ki vam/nam bo omogočil bistveno lepše življenje. Vendar bo odločitev o tem, kaj boste s tem znanjem naredili vedno in za zmeraj samo vaša.

»Pa saj to ni nobena nevarnost!« boste rekli. Žal vam moram povedati, da za večino ljudi takšna pustolovščina danes ne pomeni nič drugega, kot izgubo udobja v katerega so se ujeli. »Kako udobja, ko pa večina ljudi živi v nesprejemljivih razmerah: revščini, izkoriščanju, izsiljevanju, nasilju, …?« bo vaš naslednji ugovor. Žal je veliko ljudi, ki danes trpi zaradi najrazličnejših razlogov, to trpljenje spremenilo v cono udobja, ki ji sam pravim »drama ubogi jaz«. Nič smiselnega niso pripravljeni narediti, da bi karkoli spremenili. Raje igrajo »dramo ubogi jaz« in pomanjkanje energije, ki ga trpljenje nedvomno prinaša, kompenzirajo s svojo igrano dramo, ki ni nič drugega kot energetski vampirizem. Torej »pijejo kri« tistim, ki imamo vizijo, ki imamo sanje in ki smo strastni in neustrašni pustolovci in raziskovalci. To so ljudje, ki se nikoli ne prenehajo dojiti. In če doječemu se dojenčku mati umakne svoje prsi, ta začne kričati, da gre zvok skozi ušesa. Tako se odzovejo tudi »nebogljeni« energetski vampirji. Če mu umakneš prsi in mu rečeš, da bo moral poskrbeti sam zase, bo naredil vse, da te cone udobja ne izgubi. Zato velike večine ljudi ne zanima nobena prava pustolovščina.

Če bi danes šel po ulici v kateri bivam in bi pozvonil pri vsakih vratih ter ljudi vprašal eno samo preprosto vprašanje: »Kaj je za vas najpomembnejše?« bi večina ljudi odgovorila nekako takole:

Ko tem ljudem poveš, da ima vsak človek neizmeren potencial, da z lahkoto doseže vse te stvari in še mnogo več, ampak da je za dosego potrebno trdo delo, polno negotovosti in potencialnih nevarnosti, jih večina kmalu utihne in se zavleče v svoj »varni kotiček prividnega udobja«. Nič več jih ne more premakniti od tam.

To so torej tisti ljudje, ki zaradi lažnega udobja in varnosti raje »kupijo« sanje drugih ljudi. Postanejo sledilci ukazom, ker so se sami oropali bogastva, ki ga nosijo v sebi že od rojstva v to kraljestvo bivanja. Zaradi takšnih ljudi, ki so žal v večini, pa je svet danes takšen kot je. Slika je zelo žalostna.

Kljub temu si jo pogumno poglejmo, brez da bi si zatiskali oči. Uporabil bom besede Chrisa Hedgesa iz njegovega zelo znanega citata:

»Ampak jaz pa poznam zdravnika, ki je izjemen človek. Poznam tudi duhovnika, brez katerega bi naša fara delovala prazno. Moje dete ima najboljšega učitelja na svetu,« bi mnogi upravičeno ugovarjali. Da. Prav imate. Vendarle pa je splošna slika točno taka. Tudi sam poznam znotraj teh skupin čudovite ljudi. Hvalabogu da obstajajo, saj v nasprotnem ne bi več imelo nobenega smisla živeti.

Žal pa jih je ogromno tako skorumpiranih, da zavestno delujejo v škodo soljudi. In tem nikakor niso namenjene te besede niti to vabilo na druženje. Z njimi ne želim imeti nobenega opravka. To so zombiji. To so živi mrtveci. To so sledilci ukazom. To so tisti, ki raje sanjajo umazane sanje nekoga drugega, zaradi občutka lažnega udobja in varnosti. Kakšna zabloda.

Žal jih je tudi ogromno takšnih, ki sicer veste, da je vse narobe in obrnjeno na glavo, vendar ne najdete poti iz te nočne more. Morda celo mislite, da pot ne obstaja. Da so te moreče sanje edina alternativa. Vendar vas moram pomiriti. Izhod obstaja. In ta pustolovščina je namenjena ravno temu: iskanju izhoda iz te nočne more. Izhod iz te nočne more je namreč v vhodu v samega sebe. Zato sem že v začetku povedal, da vas ne vabim na svojo pustolovščino, da vam ne »prodajam« svoje sanje. Kajti logično je, da vase lahko vstopite samo vi sami. Skupaj bomo šli samo do vhodnih vrat. Pot do tja je namreč naporna, dolga in polna negotovosti.

Morda ste se vprašali: »Kako je lahko izhod iz te nočne more v vhodu v samega sebe? Kakšna floskula pa je spet to? To nič ne pove!«

Pa poglejmo: Vse, kar je človek ustvaril na tej zemlji, vse ceste, tovarne, zgradbe, avtomobile, izjemne iznajdbe, …, lahko bi našteval v neskončnost, je bilo najprej oblikovano kot misel ali miselni konstrukt. Najprej nastane misel kot neka domišljijska podoba. Ali ste že slišali govoriti ljudi, da so nekoga, ki je imel velike ideje, označili za sanjača. Da. Človek najprej vsako stvar oblikuje znotraj sebe. Nato jo ovrednoti in šele nato udejanji/materializira.

To pomeni, da je vse, kar se dogaja zunaj nas, vsa ta zelo na kratko opisana nočna mora, odraz našega notranjega doživljanja sveta. To pomeni, da je človeštvo mentalno zbolelo/zblaznelo. Da naš um/možgani ne deluje pravilno. Da je človeštvo napadel virus. Umski/mentalni virus. Sam mu pravim »možganožer«. In edino zdravilo proti temu virusu je pravo/pristno znanje in vedenje.

Človek nehote znanje in vedenje enači z izobraževalnimi ustanovami. Ampak to je napaka. Ali nismo rekli, da na fakultetah uničujejo znanje? Tam ga torej ne moremo iskati. Vsaj ne tistega pravega/pristnega znanja, ki bi nas lahko ozdravil tega smrtno nevarnega virusa.

»Kakšno pa je to znanje in kje ga lahko najdemo. Kaj je res to edino zdravilo za človeštvo?« se boste vprašali.

To je okultirano znanje. Okultirano ne pomeni nič drugega kot prikrito znanje. Znanje, ki je sicer pred našimi očmi, vendar ga zaradi možganožera ne moremo prepoznati. Najdemo ga lahko vsepovsod. V zgradbah, v knjigah, v prikritih arheoloških najdbah, celo v neštetih »zakonih«. Okultirano znanje in vedenje je edino zdravilo za človeštvo zato, ker edino s tem znanjem lahko odgovorimo na temeljna vprašanja, ki se tičejo spoznavanja samega sebe. To so tista vprašanja, na katera bomo odgovarjali na tej pustolovščini brez primere:

Spet se boste logično vprašali: »Ali avtor tega sestavka trdi, da pozna resnico? Če to res misli, potem je navaden nadutež ali pa je nor! Hahaha! Možganožer ga je napadel!!!« Spet vam odgovarjam, da je takšen dvom zelo na mestu. Takoj pa vas tudi pomirim, da je sicer res, da smo vsi, vključno z mano, okuženi z možganožerom, vendar smo nekateri s trdim raziskovalnim delom uspeli zaustaviti širjenje infekcije in se celo zdraviti. Zdravljenje je dolgotrajen proces in hkrati čudovita in pravljično zanimiva pustolovščina.

Zato, da ta dvom o moji »prištevnosti« razblinim in počim kot milni mehurček, sem sam naslov tega eseja oblikoval kot vprašanje, na katerega se vam dolžan čim bolj preprosto in jasno odgovoriti. Zdi se mi res najpomembneje, da še pred vašo odločitvijo za ali proti, zagrizem v to kislo jabolko.

Odgovori na vprašanja v tem eseju bodo nakazali na to, kako naj bi ta učno-raziskovalna pustolovščina potekala. Ker smo čisto vsi ljudje na tem svetu okuženi z »možganožerom«, smrtonosnim virusom, je zelo pomembno, da se proti njemu z vso silo borimo. Če ne, postanemo zombiji.

Znanstveno-raziskovalno pustolovščino lahko najbolj slikovito opišem, če za primerjavo uporabim sestavljanje puzzlov (ang. Jigsaw Puzzles). To primerjavo povzemam po Kenneth Scott Counsensu iz video intervjuja na spletnem portalu Anarapulco: The Real Matrix Hidden in Plain Sight | Babylonian Debt Magick System &How to Break Free.4

O informacijah in znanju, ki ga omenjeni Kenneth prenaša preko svoje univerze GEMSTONE, bom še veliko zanimivega povedal.

Zamislite si sestavljanko, ki ima ogromno puzzlov/koščkov. Kaj je najpomembneje, preden začnete koščke sestavljati skupaj? Najpomembneje je, da si najprej dodobra ogledate celotno sliko. Po navadi imate celotno sliko narisano že na sami kartonasti škatli v kateri so koščki.

Da pa sliko, ki je razstavljena na ogromno med seboj popolnoma pomešanih koščkov, sestavimo, moramo najprej nevede oditi v multidimenzionalno globino.

Poglejmo:

Najprej pogledamo obliko koščkov in poiščemo tiste, ki imajo vsaj eno od štirih (4) strani popolnoma ravno. To so namreč tisti koščki, ki tvorijo okvir slike.

Nato na primer razporedimo koščke po barvah in barvnih odtenkih, ki se skladajo s ponujeno celotno sliko.

Nato se odločimo, v katerem delu slike bomo začeli sestavljat.

Nato kombiniramo barvne odtenke skupaj z obliko samih koščkov.

Če nas sestavlja več ljudi, se lahko odločimo tako, da sestavljamo vsak svoj del slike ali pa skupaj sestavljamo del po del.

Mnogo je stvari, ki jih je potrebno med seboj povezati. Možnosti in strategij je veliko.

Človek je edino živo bitje na Zemlji, ki je sposobno sestavljati takšne sestavljanke, ker so naši možgani zelo sposobni videti multidimenzionalnost nečesa.

Zdaj pa si zamislite, da vzamete deset zelo zahtevnih sestavljank z ogromno koščki in jih vse skupaj stresete v eno veliko škatlo ter jih pošteno premešate. Da naloga ne bi bila tako »enostavna«, pa pride mimo neokusen šaljivec in vam še preden ste pogledali vseh deset celotnih slik, le-te izmakne in vas pusti pred polno škatlo.

Večina ljudi bi obupala, vstala in pozabila na zadani si izziv.

Podobno deluje ta znanstveno-raziskovalna pustolovščina z veliko opombo, ki še dodatno oteži vso stvar in s tem poveča izziv. Za omenjene

sestavljanke je dovolj zelo dober tridimenzionalni občutek, saj so vsi parametri, ki jih obdelujemo znotraj tridimenzionalnega/fizičnega kraljestva bivanja. Na tej pustolovščini pa se bomo seznanjali tudi z metafizičnimi5 dimenzijami/duhovnimi kraljestvi bivanja. Spoznavali bomo ezoterične6 in hkrati metafizične koncepte/ideje/zamisli, saj le tako lahko zaustavimo »možganožera« in se dokončno ozdravimo te smrtonosne virusne bolezni.

 Kako smo se sploh okužili z možganožerom«?

Človek ima pet čutil, s katerimi zaznava realnost. To so oči, nos, ušesa, koža, jezik. Vsi se zelo verjetno strinjate s to izjavo. Vprašam vas: »Ali človek vidi z očmi. Ali sliši z ušesi? Ali okuša z jezikom? Ali občuti preko kože? Ali vonja z nosem?«

Seveda NE. Človek gleda z očmi, vidi pa z možgani. Čutilo so namreč naši možgani. Zato ima človek eno samo čutilo. Zgornja trditev, da ima človek pet čutil je torej popolnoma napačna, ampak sprejeli smo jo kot dejstvo, katerega nihče ne prereka! Okužba z »možganožerom« je že tu!!!

Omenjeni deli telesa, ki vsekakor niso čutila, so samo mehanizmi za prehod/prenos impulzov iz zunanjega okolja v našo notranjost – v naše možgane. Naši možgani so biološki računalnik, ki obdelujejo impulze iz zunanjega in notranjega sveta. Možgani pa so seveda tudi mnogo več. O možganih in njegovih funkcija se bomo veliko pogovarjali. Nenazadnje jih moramo dodobra spoznati, če se želimo uspešno bojevati proti »možganožeru«.

Zaradi tega dejstva, da sicer gledamo z očmi, vidimo pa z možgani, lahko dva človeka, ki gledata v popolnoma isto nebo, vidita čisto drugačno sliko. Ali ste že slišali pregovor »Vsake oči imajo svojega malarja«?

Na primer: Verjetno ste slišali za »chemtrailse«. To so kemični in ne kondenzacijski sledovi, ki jih za seboj puščajo letala. Razlika med enimi in drugimi je, da kondenzacijski sledovi posledica kondenzacije zraka in zelo hitro (manj ko minuti) izginejo, medtem ko se kemijski posledica zločinskega razprševanja strupenih kemičnih snovi v zrak in se vlečejo po nebu in ustvarjajo navidezno »normalne« oblake. Ker je to tematika, ki jo ljudje uvrščajo v teorijo zarote, namesto v prakso zarote, se v družbah o njej pogosto razpravlja.

Nekoč, ko je bilo nebo prestreljeno s takšnimi kemičnimi sledovi, kljub popolnoma vedrem vremenu, sem prijatelja, ki tudi ni več naivno mlad, vprašal, ali morda na nebu vidi kaj nenavadnega. Pa ni videl nič nenavadnega. Vprašal sem ga, če se iz otroških dni (prijatelja sva namreč že iz »peskovnika«) morda spomni, kakšno je izgledalo delno oblačno nebo. Če se mu zdi opazovano nebo skladno z njegovim spominom. Opazil ni nobene razlike.

Vsak človek doživlja ta svet relativno/po svoje, kljub temu da je scenografija absolutna/za vse ista. Temeljni problem je v možganskem virusu, imenovanem »možganožer«.

Drugi, izjemno pomemben izziv v tem kraljestvu bivanja, je omejeno vidno polje. Nedvomno so oči najpomembnejši mehanizem za zaznavanje fizične realnosti. Ljudje smo vizualna bitja, saj večino informacij iz okolja prejmemo ravno preko oči. Vidno polje oziroma vidni spekter je del elektromagnetnega spektra, ki ga človeško oko lahko prenese kot impulz v možgane. Elektromagnetno sevanje v tem razponu valovnih dolžin imenujemo tudi vidna svetloba. Strokovnjaki -4 predvidevajo, da lahko človeško oko prenese v možgane le 0,0035% = 35 x 10 % celotnega elektromagnetnega, ki so ključnega pomena za dojemanje sveta okoli nas, dosežemo izjemno majhen del naše fizične realnosti.

Svetloba pade na mrežnico (čim bližje rumeni pegi) in od tam potujejo električni signali v zakulisje. Šele v zatilnem režnju se ustvari slika, za katero se zdi, da obstaja neodvisno od nas. Te informacije pa niso enake sliki iz mrežnice – ves čas jih obdelujemo, interpretiramo, iščemo pomen. O tem nam pričajo že optične iluzije, ki v bistvu prevarajo naše možgane, ko si situacije, ki jih tekom evolucije niso bili vajeni, razlagajo na način, neskladen z realnostjo. Gledamo z očmi, a vidimo z možgani.7

Tretji izjemno pomemben izziv v tem kraljestvu bivanja je ta, da smo ljudje izpostavljeni velikemu številu dražljajev/informacij, ki prihajajo iz zunanjega sveta ali iz notranjosti našega telesa. Možgani so poglavitni organ, ki zaznava in obdeluje različne dražljaje v obliki živčnih signalov. Naloga možganov je, da na podlagi informacij iz okolja in telesa oblikujejo odločitve in dejanja tako, da zadovoljijo fiziološke, mentalne in čustvene potrebe posameznika. Vendar morajo zaradi velike količine informacij možgani presoditi/filtrirati, katere in koliko informacij je pomembnih in potrebnih v določenem trenutku.

In tu se spet pojavi problem »možganožera«. Ker smo mentalno okuženi/oboleli, naši možgani ne delujejo optimalno in pravilno. Zato napačno ali pa pomanjkljivo presojajo katere informacije so potrebne in pomembne v določenem trenutku.

»Nič kaj spodbudna dejstva«, boste rekli. Res je. Če bi naši omenjeni alpinisti odšli na pustolovščino tako slabo opremljeni, se le-ta za njih zagotovo ne bi dobro končala. To drži kot pribito.

Sedaj pa bom vključil malo ustvarjalne domišljije.

»Seveda bi se«, boste odgovorili. »Ampak to so pravljice! Alpinisti ne morejo biti opremljeni s čarobno palico,« boste ugovarjali.

Vaš ugovor je na mestu. Alpinisti morajo biti v naprej odlično pripravljeni na vse mogoče nevarnosti. Pa se kljub temu velikokrat zgodijo usodne nesreče.

Vendar pa naša pustolovščina ne bo alpinistična. Bo nekaj posebnega. To bo pustolovščina, na katero bomo sicer odšli zelo slabo opremljeni, kot ste lahko razbrali zgoraj, vendar pa bomo hvalabogu imeli pri sebi vsak svojo »čarobno palico«, s katero si bomo utirali pot, pridobili nova in potrebna orodja, gradili znanje in spretnosti, da bi prispeli na destinacijo.

Prosim vas, da v tem trenutku ne vržete tega eseja po tleh. Prosim vas, da me ne proglasite za popolnoma norega. »Kakšna le čarobna palica neki,« se vam mota pa glavi.

Ker vas izzivam s takšnimi »čudnimi« izjavami, sem vam tudi dolžan dati pojasnilo. Največja skrivnost in čar te pustolovščine, na katero vas vabim, je ta, da drži, da se bomo na njo odpravili osiromašeni. Skorajda brez pravih sredstev, skoraj brez opreme, brez prave pomoči od zunaj. Vsi smo virusno okuženi. Na pot bomo odšli umsko bolni iskat zdravilo proti smrtonosnemu virusu.

Zagotavljam pa vam, da obstaja »čarobna palica«, ki jo že od rojstva poseduje vsak človek. Seveda se tega skoraj nihče več ne zaveda, vendar to ne pomeni, da ne obstaja. Najprej jo bomo sploh prepoznali in se jo nato učili uporabljati. Z njo si bomo »pričarali« vse tisto, kar nam bo na tej pustolovščini potrebno.

»Čarobna palica« je namreč prispodoba za notranjo inteligenco. Notranja inteligenca je božansko darilo, ki ga ima pravico uporabljati vsak rojen človek. Notranja inteligenca je tista »čarobna palica«, ki nam bo omogočila, da bomo premagali vse prepreke, pa naj bodo še tako zahtevne.

Seveda se sprašujete: »Kaj za boga svetega je ta notranja inteligenca?«

Če vas res zanima odgovor, je to zelo dobro. Potem ste potencialni kandidati za to pustolovščino. Vendar vam zaenkrat ne bom dal neposrednega odgovora. Povem pa vam lahko, da bo »čarobna palica« kot rdeča nit prisotna ves čas našega druženja/pustolovščine.

Z njo bomo razbijali vse tiste omejitve, o katerih sem govoril zgoraj. Aktivirali bomo vse tiste potenciale, ki sedaj počivajo in čakajo, da se zganemo.

Seveda pa tudi nisem človek, ki bi vas pustil v takšnem pričakovanju. Zato bom v nadaljevanju nakazal, kako ta »čarobna palica« ali notranja inteligenca deluje.

Pa poglejmo!

Ali beseda resnica izraža to, kar je res?

Ko nekdo reče: »To je resnica!« vsi smatramo, da je s tem označil nekaj, kar je res in ni laž, oziroma nekaj, kar je prav in ni narobe.

Sedaj pa vklopimo notranjo inteligenco in uporabimo to »čarobno palico« ter poglejmo ali beseda resnica res označuje nekaj, kar je res in kar je prav.

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo takole:

resnica resníca-e ž (í)    

  1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja;
  2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi.8

Wikipedija jo definira takole:

Resnica je filozofski pojem, ki po eni od definicij pomeni ujemanje izjave z dejstvi oziroma z realnostjo.9

Tako so nas učili že od rojstva doma v družini, tako so nas učili v šoli in kot smo videli, se lahko o tem »prepričamo« tudi v »strokovnih« informativno-znanstvenih medijih. Takšen je torej splošno sprejet način prepoznavanja stvari in pojmov. Na kratko bi lahko rekli, da je odgovor na vprašanje o tem, ali beseda resnica označuje to, kar je res in kar je prav, pozitiven.

Mi se bomo od tega ogradili in se postavili v položaj popolne praznine. Ne bomo si torej dovolili, da takšne utečene metode zavajanja in manipuliranja z našim umom vplivajo na naš pogled na svet.

Stvari so zelo preproste. Nič ni zapletenega. Slovenski jezik je naraven jezik in na naši pustolovščini bomo odkrivali neizmerno bogastvo tega jezika. Zaradi tega, ker je naraven jezik, je hkrati tudi matematično natančen in vsak stavek v tem čudovitem jeziku, če se ga seveda pravilno uporablja, je vsakem primeru možno prevesti v matematično enačbo. Te možnosti nima vsak jezik, saj jih je večina umetnih.

Razčlenimo besedo resnica na zloge: res-ni-ca. Če zloge premečemo, dobimo sledeče zveze: ni-res-ca; ca-res-ni; ca-ni-res; ni-ca-res; res-ca-ni.

Če torej uporabite notranjo inteligenco torej vidite, da v besedi resnica, ves čas moti zlog –ni. In če nekaj res-ni ali ni-res, potem težko verjamem, da boste rekli, da je to tisto, kar res-je ali je-res.

Beseda resnica, ki naj bi izražala nekaj, kar JE-RES ali RES-JE, je torej čista babilonščina/latovščina in besedna prevara, ki je bila nekoč vrinjena v naš čudovit jezik. Katera beseda je tista, ki pravilno označuje to, kar je res, pa je stvar širše razprave. Skupaj jo bomo iskali, ker je za nas zaenkrat izgubljena. Temu podobnih izrazov je kolikor hočete, zato bi bilo potrebno narediti revizijo našega jezika. Moj namen ni, da bi to delo opravili sami na tej pustolovščini, ampak da bi ljudi, ki jih strastno zanima raziskovanje, negovanje in varovanje našega jezika, pripeljali do vhodnih vrat, od koder bi se lahko spopadli s to kislo jabolko.

»Pa kaj je to sploh pomembno? Ali ni najbolj važno, da se razumemo? Če nekdo izreče besedo resnica, mi vsi vemo, da je mislil na nekaj, kar je res!« boste ugovarjali.

V tem primeru vam moram povedati, da vaš ugovor nikakor ni na mestu. Pa še kako pomembno je, da razumemo pomen besed. Ko pogledamo besede in njihov dejanski pomen je jasno, da če želimo vedeti, kaj se to blaznega dogaja v svetu in med nami, moramo poznati pravi pomen besed. Veda, ki se ukvarja s tem se imenuje semantika ali pomenoslovje. Besede so v bistvu prežete z energijo. So energija zvoka, ki ga ustvarjamo, ko beseda zapusti naša usta, ko besede izgovarjamo. Zato obstaja tudi magična kvaliteta besed.

To vesolje je ustvarjeno z energijo zvoka. In ko govorimo, tudi mi ustvarjamo. V tem smislu smo kot stvarnik, ki nam je dal to darilo, da lahko govorimo v besedah. V obstoj lahko izgovorimo svet, iz katerega lahko koristimo izjemno blaginjo, ali pa izgovorimo svet, v katerem živimo kot sužnji. Kar govorimo in kar poslušamo prinese to, kar postanemo kot ljudje. Na žalost to, kar poslušamo in kar večina govori, je čisto smetje in gnoj, ki ne jemlje v obzir načela naravnega zakona in ne jemlje v obzir pravice drugih ljudi.

Na tak način samo kažemo na to, da smo nepismeni – pa ne bodite užaljeni prosim – in ker smo nepismeni, smo nekompetentni, in ker smo nekompetentni, kljub dobri volji in revolucionarnemu duhu ne moremo uveljaviti čisto nobenih sprememb.

Zato v materialih in delavnicah ne bom več uporabljal besede »resnica«, čeprav bom pustil odprto vprašanje, katera pa je tista prava beseda, ki označuje, kar je res. Odgovore bomo iskali skupaj. Sam bom uporabljal delovno verzijo: namesto resnica bom uporabil RES-JE ali pa JE-RES. In namesto resnično bom uporabil ZARES.

Beseda otrok

Dovolite mi, da izmed množice babilonščine/latovščine samo omenim še nekaj podobnih besed.

Če mati izjavi: »Moj otrok že hodi v šolo,« si vsak, ki razume slovensko, predstavlja deklico ali dečka, ki jih je mati žive rodila. Ali mati res govori o živih rojencih?

Odgovor je NE. Žal ste nepismeni. Vi ste nekompetentni. Vi ste umsko bolani. »Možganožer« je dodobra načel vaše zdravje. Potrebna vam je pomoč.

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo takole:

  1. deček ali deklica v prvih letih življenja: 2. človeški potomec v odnosu do staršev.10

Wikipedija jo definira takole:
Otrok je človeški potomec katerekoli starosti ali deček oz. deklica do nastopa pubertete.11 :

Pravno-terminološki slovar jo definira takole: oseba od rojstva do dopolnjenega 18. leta starosti, ki nima polne poslovne sposobnosti.12

Kot vidite nam Slovar slovenskega knjižnega jezika, Wikipedija ter drugi ustaljeni poljudni in strokovni mediji ponudijo definicijo, ki je skladna z našim razumevanjem pomena te besede. Ko pa na pomoč obrnemo na Pravno-terminološki slovar, pa stvar postane zanimiva in neskladna z gornjima definicijama.

Kaj je torej otrok? Ali je oseba ali je živ človek? Oseba je namreč fikcija. Fikcija pa ni živo bitje. Torej beseda otrok ne more označevati živo dete.

Zaradi neskladja postanemo pozorni, čarobna palica/notranja inteligenca začne delovati in pravilen odgovor več ni daleč.

Pa spet razčlenimo besedo otrok na zloge: ot-rok. Če fonetično zapišemo oba zloga, dobimo: od-rok. Otrok torej pomeni živo dete, ki ga je mati dala od-rok, torej se ga je odpovedala. Ali ni to grozljivo? Ko govorite, da imate doma pridne otroke, v bistvu izjavljate, da ste se svojemu rojencu ali rojenki odpovedali.

Ko nekdo govori o svojih otrocih, vsi mislimo, da govori o svojih živo rojenih sinovih in hčerah. Mi vsi mislimo, da pravilno razumemo, kaj nam nekdo pravi, čeprav nam pravi nekaj čisto drugega. (knjižni jezik nasproti uradnemu jeziku).Če tega ne razumemo, potem ne razumemo, zakaj nam Center za socialno delo lahko vzame naše otroke, ne sme pa nikakor vzeti naših rojencev. Če tega ne razumemo, potem večinoma na sodiščih izgubimo tožbe.

Katera pa je prava slovenska beseda za živo rojeno dete? Ali je to morda beseda rojenec? Razčlenimo besedo: roj-en-ec. Torej v stavku to pomeni: rojen-je-en-ec; en-ec-je-rojen; rojen-en-je-ec; itd. Kakorkoli obrnemo ta stavek, ima isti pomen. Torej je pravilen.

Beseda starši/starš/starša

Ko nekdo izreče besedo starši, vsi pomislimo na mamo in očeta deteta oziroma rojenca.

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo takole: Moški in ženska v odnosu do svojega otroka.13

Ker je otrok fikcija in beseda starši kaže na odnos do fikcije, tudi starši ne morejo biti drugo kot fikcija, torej starši niso živi ljudje.

Pravno-terminološki slovar jo definira takole:
Oseba, ki je imetnik roditeljske
pravice.14 4

Pravno-terminološki slovar razkrije grozljivost zlorabe besed in njihovega napačnega razumevanja. Starš je oseba in oseba je fikcija/privid. In fikcija je imetnik pravice, ki jih običajno imajo roditelji do svojih rojencev. Torej, če ste roditelji svojim rojencem, ste imetniki roditeljske pravice, ki ste se ji odpovedali v korist osebe, ki je starš. Morda se vam v tem trenutku to zdi zelo čudno in nerazumljivo, vendar vam zagotavljam, da boste vse to natančno razumeli, ko bomo obravnavali tematiko z naslovom »Rojstni list«.

Sedaj pa naredimo anagram besede starši = straši. Starši so torej privid, ki straši kot zlohoten duh.

Spet je na delu »možganožer«, ki nam onemogoča, da bi pravilno razumeli zapisano ali izgovorjeno. Spet mislimo, da vemo o čem nekdo piše ali govori, vendar smo nepismeni. Žal je tako.

Katera pa je pravilna slovenska beseda, ki označuje živo mamico in očeta živorojenega rojenca?

To je beseda roditelja. V ednini roditelj. Če to besedo razčlenimo: rodi-te-lj. V stavku: rodi te ljubezen. To je zagotovo edina prava beseda za ta pojem. Rojenca rodi ljubezen med mamico in atekom. Od tod še vedno uporabljana besedna zveza roditeljski sestanek. Nisem še slišal za starševski sestanek, čeprav se morda že uporablja tudi ta neumnost.

Upam, da sem vam uspel vsaj nakazati, na kaj merim. Na naši pustolovščini bomo nenehno pozorni na besede in njihov pomen. Veda, ki se ukvarja raziskovanjem pomena besed, se imenuje pomenoslovje ali semantika. Le-te so namreč kot minsko polje, na katerem se moramo izogniti minam. V nasprotnem se nam nič dobrega ne obeta.

Kaj je absolutno RES-JE in kaj relativno RES-JE ali RES-JE nasproti človeški zaznavi?

Na tem svetu danes živijo vsaj štiri [4] vrste ljudi. Prvi so zombiji oziroma živi mrtveci. Logično se boste vprašali: »Če so zombiji oziroma živi mrtveci, ali so to sploh še ljudje?« Ker sem večni optimist, bom dejal da so in hkrati niso več ljudje. Ljudje ostajajo samo zato, ker v vseh živo rojenih ljudeh obstaja neizmeren ustvarjalni potencial in božanska iskra. Vendar pa njihova dejanja nakazujejo, da so popolnoma izgubili kompas, da so ta božanski potencial v sebi tako potlačili, da od njih ne moreš več pričakovati ničesar soustvarjalnega. Lahko bi rekli, da je njihova zavest »zamrznjena«. Njihova človeškost je tako skorumpirana, da v takšnem stanju nimajo niti osnovnih pogojev, da bi lahko izstopili iz te podganje dirke. Pa saj ti zombiji niti nočejo izstopiti iz nje, saj se v njej dobro počutijo. Ker je njihovo življenje postalo življenje parazitov in energetskih vampirjev, je za njih kraja življenjske energije edina opcija in možnost za preživetje.

Drugi so lenuhi in/ali strahopetci. To so tisti ljudje, ki so si v mikro okolju (družinskem okolju) ustvarili človeku dostojne in ljubeče življenjske okoliščine, navzven pa se obnašajo kot brezvestni pocestni roparji. Za lastno korist (korist družine) so pripravljeni delovati v škodo skupnosti ali pa jih za lastno korist ne zanima ali so njihova dejanja in delovanje PRAV ali NAROBE oziroma MORALNA ali IZPRIJENA. Strahopetci so zato, ker imajo »smrtni« strah pred izgubo udobja, ki je pravzaprav navidezno. Strahopetci so tudi zato, ker jih je neizmerno strah smrti, kljub nesmrtnosti, ki jih krasi. Lenuhi pa so zato, ker jim je pretežko, da bi to razumeli. Da bi vložili svojo življenjsko energijo namesto v iskanje udobja znotraj podganje dirke v iskanje odgovorov na temeljna vprašanja ali če poenostavim v iskanje absolutne RES-JE. Življenje v fizičnem kraljestvu bivanja je zaznamovano z dualnostjo/polarnostjo vsega. O tem govori eno izmed 8-ih načel naravnega zakona: načelo dualnosti. Zato je strah negativno nasprotje ljubezni. Torej ne gre za odnos ljubezen-sovraštvo, ampak za odnos ljubezen-strah. Ljubezen in strah sta nasprotna pola iste stvari. Ta stvar je skrb za ZNANJE, iz katerega izhaja razumevanje tega, kar JE-RES. Ta drugi so torej preveliki strahopetci, da bi se podali na tovrstno pustolovščino in preveliki lenuhi, da bi se lotili tega trdega dela na sebi.

Če boste pogledali v moralno-etični slovar15 boste ugotovili, da sta lenoba in strahopetnost opredeljeni kot: velika moralna hiba. Da tudi drugi tip ljudi označuje izguba moralnega kompasa, ne glede na to, da znotraj družinskega/ozkega kroga živijo eno življenje, ko iz njega izstopijo pa se kot volkodlak spremenijo v nevarne pošasti.

Tretja vrsta ljudi so tako imenovani revolucionarji. To so tisti, ki se zavedajo, da bi svet lahko bil bistveno lepši in boljši, imajo pa tudi »jajca«, da bi s svojim delovanjem nekaj spremenili. Da bi ustvarili boljši svet. Vendar je njihov problem ta, da želijo spreminjati stvari znotraj podganje dirke. Vojno želijo zaustaviti z vojno. Korupcijo želijo zaustaviti z maščevanjem. Ne razumejo, da podganje dirke ne moremo spreminjati. Predvsem ne zaradi tega, ker večina ljudi vpletenih v to podganjo dirko sploh noče sprememb. V njej mnogi celo uživajo, lahko bi rekli da »cvetijo«. Ne razumejo, da je potrebno izgraditi vzporedni/paralelni svet, in da je za kaj takšnega potrebno ZNANJE in VEDENJE. Vedeti to, kar JE-RES in ne to, kar je LAŽ.

Četrta vrsta ali tip ljudi smo tisti, ki vemo, da je potrebno za to, da izgradimo čudovito hišo, ki je varna, udobna, lepa, energetsko samooskrbna, …., veliko znanja. Podobno je, če želimo izgraditi boljši paralelni svet/družbo. Zato takšni ljudje nismo revolucionarji, ampak v prvi vrsti raziskovalci in pustolovci. Iščemo to, kar je absolutno RES. »Kaj je cilj te četrte skupine iskanje tega, kar JE-RES?« boste vprašali. Odgovor je ne, to ni cilj, ker ne more biti. Zakaj ne more biti to cilj, pa sledi kot odgovor na vprašanji kaj je absolutno RES-JE in kaj je relativno RES-JE. »Kaj pa je torej cilj te četrte skupine?« Cilj je skozi neizmerno pustolovščino in izkušnje, vedenje in znanje, ki si jih na njej nabiramo, dvigniti frekvenco zaznavanja/percepcije tako, da bo čim večkrat popolnoma poravnana z RES-JE, saj bo s tem naše obnašanje prav tako poravnano s PRAV in ne NAROBE oziroma bo MORALNO in ne IZPRIJENO.

Absolutno RES-JE nasproti relativno RES-JE

Čarobna palica, ki smo jo uporabili pri zaznavanju pomena besede resnica, nam je pokazala, da ta beseda ne more označevati nekaj, kar je res, saj že v korenu besede nosi zlog –ni. Res-ni ne more pomeniti res-je. Rekli smo, da bomo namesto besede resnica, za to,kar je res, uporabljali besedno zvezo RES-JE ali JE-RES.

Ljudje namerno ali pa nenamerno mistificirajo ta pojem ali miselni konstrukt. Mi ga bomo poizkušali demistificirati in ga postaviti v okvir, ki je tako preprost, da ga lahko razume vsak.

Če želimo biti pri tem uspešni, moramo pojem RES-JE v celoti razmejiti/ločiti od pojma zaznava/percepcija. To nista enakovredna/ekvivalenta pojma. Večina ljudi meša ta dva pojma v neokusno »juho«, ki jo resen/odgovoren človek ne bo pojedel, ker mu bo slabo. Ti isti pravijo, da je to, kar zaznavajo, realnost oziroma RES-JE. To ni samo slaboumno, ampak celo izredno nevarno. Tej nevarni ekstremni ideologiji/religiji rečemo solipsizem.

Verjetno se spomnite omenjene zgodbe o »chemtrailsih« in mojem prijatelju iz peskovnika. Midva sva zaznavala popolnoma različno »realnost«, čeprav je v absolutnem smislu RES-JE le ena sama. Zato lahko človekovi zaznavi, ki je individualizirana, rečemo relativna RES-JE.

Človek, ki slabo vidi, nosi očala. Če gleda čudovito pokrajino z očali ali brez njih, vidi dve popolnoma različni sliki oziroma realnosti, kljub temu, da gre za popolnoma isto scenografijo. Še nešteto drugih primerov bi lahko dodatno naštel.

Ker sem že omenil solipsizem, pa predlagam, da pogledamo, kaj je to? Solipsizem je namreč izredno nevarna ideologija. Sam bi solipsizem opredelil kot ekstremno nevarno religijo.

Solipsizem

Solipsizem je popolnoma egoistična in uničevalna ideologija, ki nima z RES-JE nobene resne in prave povezave. Ljudje, ki so solipsisti so mentalno zblazneli. Malo ali skoraj nič je možnosti, da bi ozdraveli. Solipsisti imajo uničevalni učinek na družbo.

To je ideologija, da nič drugega zares ne obstaja, kot naš lasten um. Solipsisti trdijo, da je znanje o čemerkoli zunaj našega uma negotovo, zato nekaj, kar je objektivna RES-JE, ne obstaja. Zaradi tega ne more biti o zunanjem svetu in njegovem delovanju dejansko ničesar znanega.

Nič ne obstaja izven mene. Sem edino bitje, ki v stvaritvi obstaja. Ali z drugimi besedami povedano: »Jaz sem Bog!« Moja zaznava je edina realna/prava zaznava in nič drugega ne obstaja, niti vi ne.

Solipsist verjame, da je svet velika iluzija, ustvarjena za njegovo zabavo. Da objektivna realnost ne obstaja, da nič zares ne obstaja, razen njega samega. Da nič zunaj njega ni pomembno, da ni potrebno narediti ničesar, da bi kaj spremenili. Solipsist je človek, ki se je odpovedal življenju. Torej je zombi/živi mrtvec. Ignorant in lenuh.

RES-JE je absolutno!!!

Naredimo celotno zmedo malo bolj pregledno:

= =

RES-JE ABSOLUTNO OBJEKTIVNO

ZAZNAVA RELATIVNO SUBJEKTIVNO

iz česar logično sledi  =>

ZAZNAVA                      ≠              ABSOLUTNO

RES-JE je objektivna. To pomeni, da ni odvisna od človeške zaznave. To je neposreden napad na človeški ego, ker vsak želi videti, da je njegova zaznava pomembna. In tudi želimo verjeti, da je naša zaznava točna. Seveda je zaznava nekoga lahko bolj ali manj poravnana z RES-JE, kar je odvisno od napora, ki je bil vložen v znanje in vedenje. Moja zaznava tega sveta je bolj natančna in bližje RES-JE kot zaznava nekoga, ki se ni nikoli posvečal raziskovanju odgovorov na temeljna vprašanja obstoja. Šele sedaj vidim, kako napačne so bile moje zaznave v preteklosti, zato lahko razumem ljudi, ki še niso storili koraka, ki sem ga sam naredil. Torej razbijanja sistemov prepričanj, čustvenih vzorcev, kar je popolnoma spremenilo moje obnašanje. To je najbolj uničujoče pri tem procesu, saj smo pripeti na naša prepričanja in obnašanje.

Ko rečeš ljudem, da se morajo spremeniti, sam priznam, da to sploh ni tako lahko. Takšen proces lahko traja desetletja. Večina ne želi porabiti minute na tem procesu. Ljudje so tako kalcificirani, da je potreben enormen napor, da bi razbili ta kalcij in večina tega niti noče.

Naše zaznave torej niso zares pomembne, saj RES-JE ne temelji na tem, kako mi zaznavamo. RES-JE je neodvisna od naših zaznav. Večina ljudi tega noče slišati. Človeške zaznave so sposobne nihanja (ang. Waivering) okoli RES-JE.

RES-JE je tisto, kar ne niha. Se ne premika, je to, kar je, ni pomembno, kaj o njej kdo misli ali ji verjame ali jo kdo pozna ali jo vidi ali si jo želi. Je tukaj, vedno prisotna in nihče je ne more spremeniti. Ali je kdo sposoben spremeniti preteklost? Niti eno živo bitje v vesolju tega ne more. To, kar se je že zgodilo, je spravljeno v evidence univerzuma.

Poglejte si film Time machine.16 To je film, ki govori o tem, da preteklosti na noben način in absolutno pod nobenimi pogoji ni mogoče spremeniti. Film je doživel težke kritike in požel velik neuspeh. In zato je takšen film vedno vreden ogleda, saj nekomu ni dogovarjal. Edino, kar lahko spremeniš je prihodnost. Kdaj se sprememba prihodnosti začne? V sedanjem trenutku.

Kaj je torej demistificiran koncept RES-JE?

To je to, kar se je zgodilo v preteklosti in kar se dogaja v sedanjem trenutku. RES-JE v prihodnosti ne obstaja. Torej je RES-JE to, kar dejansko je in kar je bilo. Ko govorim o RES-JE, torej mislim na dogodke, ki so se odvili v preteklosti in ki se odvijajo v sedanjem trenutku.

Poglejmo še slikovni/grafični prikaz razlike med RES-JE in človeško zaznavo!

Vijolične ravne črte si zamislimo kot RES-JE, saj ne valovijo. Tri valujoče črte pa so zaznave posameznikov A, B in C. Njihova sposobnost zaznati to, kar se je zares/absolutno zgodilo/dogajalo in kar se dogaja, bi lahko imenovali tudi zavest. Zavest je posameznikova sposobnost prepoznavanja vzorcev in njihov pomen glede na te vzorce. Lahko imate točno razumevanje, kaj se dogaja v vas in okoli vas ali netočno. Če je vaša zavest visoka, bo vaša frekvenca visoka (posameznik C) in videli boste več vzorca, če je nizka (posameznik A) boste videli manj. Daljša kot je valovna dolžina, manjša je frekvenca. Frekvenca pomeni, kako pogosto se boste znašli poravnano z RES-JE.

Na nizki frekvenci zaznava seka RES-JE samo 6 krat, ne srednji 10 krat in na visoki 20 krat. To pomeni, da je višja frekvenca, ko se zaznava posameznika seka z linijo RES-JE večkrat, bistveno boljša. Višja frekvenca, bolj smo poravnani z RES-JE. Ko frekvenca postane neskončno visoka, se popolnoma poravna z linijo RES-JE. Zato bi takšen človek bil poravnan s tem, kar je, z RES-JE.

Pomembno je torej vedeti in razumeti naslednje:

Zaznavanje posameznika ni realnost. Je filter skozi katerega vidimo realnost. Kaj je edino pravo delo človeka? Edino pravo delo človeka je, da poravna svoje zaznave z realnostjo, ki zares obstaja. Ki JE-RES. Človek se mora odpovedati občutku, da je RES-JE to, kar on želi da je. RES-JE je to, kar je.

Iz vsega povedanega izhaja, da dokler ne naredimo točne diagnoze, kaj se zares dogaja, ne bomo mogli ustvariti tega, kar si zares želimo. To bo naša naloga na pustolovščini: opremiti se z znanjem/vedenjem, da bomo lahko naredili točno diagnozo trenutnega stanja.

Posledično s povedanim se lahko v vsakem od vas porodi naslednje logično vprašanje: »Ali torej človek kot individualizirana enota zavesti/zavedanja lahko ve/doume RES-JE, ki je absolutna? Vsak človek namreč ta svet dojema »bolj ali manj« po svoje. To je dejstvo. »Bolj po svoje« pomeni, da je bolj oddaljen od tega, kar je absolutno res. »Manj po svoje« pomeni, da je manj oddaljen od tega, kar je absolutno res in zato bližje ali v nekem delu celo v celoti poravnan s tem, kar je absolutno res.

Noben človek, ki je indivudializirana enota zavesti, ne more v celoti doumeti RES-JE. Če bi jo, bi bil ABSOLUT oziroma absolutni stvarnik. V izvornem smislu človek sicer je absolut oziroma njegov hologramski del, saj izvira iz absolutnega, v fizičnem kraljestvu bivanja pa ni cilj postati/biti absolutni stvarnik. Zakaj bi postal nekaj, kar že si. Zato ne more biti cilj v celoti doumeti RES-JE. To bi bili uničujoče. Cilj je potovanje oziroma pustolovščina, ki nas vodi do absolutne RES-JE. Cilj so vsa ta energetska nihanja, ki oživljajo stvari v fizičnem svetu. Cilj so unikatne izkušnje, ki jih na tej pustolovščini nabiramo. Te izkušnje namreč postajajo absolutna RES-JE. Te izkušnje so namreč manifestacija in materializacija našega iskanja. Če naše iskanje ni opremljeno z znanjem/vedenjem, potem bo manifestacija in materializacija podobna sliki današnjega sveta. Če je naše iskanje opremljeno z znanjem/vedenjem, potem bo manifestacija in materializacija podobna nebeški sliki iz najbolj čudovitih pravljičnih zgodb.

Življenje so sanje

V zaključku tega uvodnega eseja v učno-raziskovalno pustolovščino bom spet preizkusil vaše potrpljenje in se poigral z vašimi spoznavnimi vzorci. Eden največjih problemov, ki najpogosteje blokirajo človekov spoznavno-raziskovalni proces, je kognitivna disonanca ali spoznavno neskladje. To pomeni, da kadar se pojavi nekdo z neko idejo/zamislijo, ki se ne sklada za našimi ustaljenimi spoznavnimi programi, to idejo z lahkoto zavrnemo, saj nam predstavlja izgubo »cone udobja«. Ego nam ne dovoli, da bi spreminjali že utečene spoznavne/kognitivne programe/vzorce. Delavnice za rast zavedanja o sebi in svetu okoli nas bodo nenehno silile v takšno stanje kognitivne disonance, kajti odpirali bomo teme in vsebine, ki se zoperstavljajo vsem vrstam spoznavnih vzorcev.

Zato tiste, ki boste zbrali dovolj poguma, radovednosti, odprtosti, prave ljubezni do sebe in svojih najbližjih, …, in se pozitivno odzvali na ta esej in naslednja informativna sporočila in druženja, prosim, da najrazličnejše ideje, misli in nove pristope ne zavrnete avtomatično, ker se vam bodo zdeli nemogoči ali nesmiselni. Seveda vas hkrati prosim, da jih tudi brezglavo ne sprejmete. Naj vam ostanejo nekje v zavesti in skozi naša druženja boste morda lahko vse te na videz kaotične in »pravljične« vsebine povezali v nekaj, kar bo vedno bliže orisu celotne slike.

Ker sem zelo odprt in iskren človek, ne znam najbolje taktizirati. Sploh pa ne pri pripravah na takšno veličastno pustolovščino brez primere. Zato bom podal presenetljiv, ampak po mojem mnenju izjemno zanimiv odgovor na eno izmed najbolj temeljnih vprašanj, na katerega moramo iskati primeren odgovor, če želimo zares ustvariti paralelni svet po meri človeka in ne po meri umskih blaznežev in hkrati zombijev. To vprašanje je bilo, je in vedno bo najbolj mistično vprašanje: Kaj je življenje?

Prepričan sem, da bi na to vprašanje dobil nešteto različnih odgovorov. In dejstvo je tudi, da so odgovori na to vprašanje zanimali ljudi vseh kultur v vseh časovnih obdobjih.

Zamisel o življenju kot sanjah je zelo stara. Ta ideja se pojavlja v zelo različnih časovnih obdobjih in kulturah: hindujska tradicija, perzijska mistika, grška filozofija in židovsko-krščanska moralnost. Če zelo na kratko strnem celotno zamisel, bi lahko rekel, da življenje vsakega posameznika pomeni individualizirane sanje absolutnega sanjača.

Tega odgovora ne bom srdito dokazoval in vam te možnosti ne bom grobo vsiljeval, ampak vas bom prosil, da o takšni možnosti razmislite, ne da bi jo v naprej/a priori zavrnili. Če boste v nadaljevanju sodelovali pri seriji učno-raziskovalnih delavnic, pa vam priporočam, da imate to možnost vedno spravljeno nekje v ospredju vašega biološkega računalnika, da se boste lahko prav s to možnostjo poigravali in povezovali nadaljnje korake na tej pustolovščini/dogodivščini/avanturi brez primere.

Zamislite si, da ste vsako noč sposobni sanjati katerekoli sanje, ki si jih želite. V tem scenariju imate moč, da v eni noči sanjate sanje, ki trajajo 80 let zemeljskega življenja. In na tej sanjski pustolovščini si lahko izpolnite vse želje, ki bi jih imeli, kakršnekoli prijetnosti, ljubezenske dogodivščine, stvari in situacije, ki si jih na skrivaj tako želite.

Sanjate eno noč, dve noči, še več noči zelo podobne sanje polne zabavnosti in prijetnosti. Pa vam naenkrat postane malce dolgčas sanjati vedno iste scenarije. Naenkrat takšne sanje niso več zanimive.

Pa se odločite, da sanje postanejo spet zanimive. Sanjati začnete sanje, ki več niso pod popolnim nadzorom. Nekaj se bo zgodilo, za kar ne veste točno kaj. Izziv pustite odprt.

Sčasoma boste postali vse bolj pustolovski in na koncu boste sanjali življenje, kot ga dejansko živite danes, ki ste ga zaradi arogance in dolgčasa izbrali med mnoštvom najrazličnejših možnosti. Stvar postane zelo nevarna, saj se lahko zgodi, da se iz teh sanj ne boste več nikoli zbudili. Da boste za večno ujeti v multidimenzionalni globini svojih lastnih sanj.

Tej nevarnosti se reče transhumanizem.
Toplo vam priporočam, da si pogledate film Izvor (ang. Inception)17 in morda pregledate knjigo Inception and Philosophy; Ideas to Die for.18

Zaključek ali začetek

Ta esej bereta dve skupini ljudi. Prvi so tisti, za katere bodo te zaključne besede dobesedno pomenile zaključek. Odložili bodo pisanje, se posmehljivo nasmehnili in me v najboljšem primeru označili za sanjača z bujno domišljijo. Pisanje bodo vrnili tisti posameznici ali posamezniku, ki mu ga je priporočil v branje, se zahvalili in se nikdar več ozrli za tovrstnimi materiali.

Nič hudega. Vaša pravica je svobodna volja odločanja. Upam, da ste dojeli, da si s takšnim pisanjem zelo sigurno ne bom pridobil veliko podpornikov, saj redke zanimajo teme, ki se jih pri tem pisanju dotikam, kaj šele tiste teme, ki jih bom obravnaval pri naslednjih pisanjih in druženjih. Zato bo tudi vam logično, da moj namen ni, da bi postal popularen pisec »mejnih« tematik, ali da bi si služil zajeten denar ter na kak drug način hranil svoj ego. Znanje, ki ga posedujem zaradi trdega dela, ki sem ga vložil v njegovo odkrivanje in razumevanje, je tisto, zaradi katerega čutim MORALNO-DOLŽNOST, da ga posredujem naprej ljudem, ki so ga lačni. To je prvi in vodilni motiv za to pisanje in pripravo delavnic. Drugi, prav tako izjemno pomemben motiv, pa je nevzdržna situacija, v kateri se nahaja človeštvo. Kogar še ni čisto razjedel možganski virus, lahko brez tega znanja vidi, da je res vse narobe v tem svetu. Da ni daleč dan – po mojem videnju nekaj desetletij – ko bo svet izgledal popolnoma drugače, kot izgleda danes. Slika sveta v bližnji prihodnosti, katero si lahko v domišljiji pričaramo, je za vse življenje na Zemlji grozljiva.

Sam sem človek, ki na takšno sliko ne pristaja. Naredil bom vse, kar je v moji moči in volji, da bi pomagal ustvariti paralelni svet po meri nas, ki spoštujemo in negujemo svojo božansko človeško naravo. Zato vas ne glede na to, da ste zaključili sodelovanje z mano pozivam, da po potrebi ponovno vzamete v roke preprosta pisanja izpod mojih rok ali pa seveda kakšna druga pisanje mnogih uveljavljenih avtorjev. Morda pa vam bo kmalu preskočila iskra radovednosti, kajti takšne stvari se v teh nemirnih in blaznih časih vse bolj pogosto dogajajo.

Za vas bom pustil vrata priprta, čeprav si jih želite zapreti. Tudi sam si iskreno želim, da sem v zmoti, čeprav že dolgo vem, da temu ni tako.

Druga skupina ste tisti, ki vas je tematika pritegnila. Na vse pretege sem se trudil, da bi pisal zanimivo in dinamično. Ker gre za znanstveno-raziskovalno analizo stanja v družbi (če poenostavim), to niti ni tako enostavno, kajti v poljudni leposlovni obliki je potrebno obdelati mnoštvo na videz suhoparnih informacij. Pa še te so kot koščki pri puzzlih in zaenkrat se iz njih nikakor ne da razbrati niti delčka slike, kaj šele celotno.

Zato je za to skupino zaključek tega eseja šele začetek ali uvod v sestavljanje koščkov. Uvod v pustolovščino brez primere. Zelo me zanima, koliko ljudi je sploh pripravljenih na trdo delo zato, da bi lahko ustvarili svet po meri ljudi v pravem pomenu besede in ne po meri blaznežev.

Vem, da se bo prej zgodilo to, da bo ta druga skupina ljudi na začetku zelo majhna. Bistveno manjša kot prva in še bistveno bistveno manjša kot tista, ki jih ta esej nikdar ne bo dosegel. Pa nič hudega, saj se popolnoma strinjam s citatom Margaret Mead, ameriške antropologinje: »Nikar si ne mislite, da majhna skupina ljudi ne more spremeniti sveta. Še vedno ga je.«

Zato sam ne bom nikdar odnehal graditi svojega sanjskega sveta, ker vem, kaj je PRAV in kaj NAROBE. Ker vem, kaj je MORALNO in kaj je IZPRIJENO.

vitaFIT

Dodaj komentar

Prijava na novice

[recaptcha]