2. esej – Biti pismen pomeni biti svoboden

Kateri jezik je pravi slovenski jezik – knjižni ali uradni jezik? Kaj nista to sopomenki?

Velika verjetnost obstaja, da nikoli niste razmišljali o tem vprašanju, še manj pa o odgovoru nanj. Sam bi pred nekaj leti odgovoril takole: »Pa saj to je en in isti jezik! Kaj kompliciraš?!«

Takšna izjava ne more biti dalje od RES-JE. Pojma, ki sta označena s tema besednima zvezama, smo dali v isti koš, čeprav pomenita nekaj popolnoma drugega. To nista sopomenki/ustreznika.

Prepričan sem, da boste iz tega sestavka zaslutili, kako pomembno je pravo poznavanje pomena besed. Kajti šele takrat lahko neka besedila, za katere mislimo, da smo jih pravilno prebrali in razumeli, odkodiramo.

Wikipedija pravi takole: »Knjižni jezik ali standardni jezik je najvišja socialnazvrst jezika z natančno določenimi pravili, predpisanimi v slovnici, slovarju,pravopisu in pravorečju. Slovenski knjižni zborni jezik je enoten po vsem slovenskem govornem območju; ima zato tudi narodno-povezovalno vlogo in se uporablja kot sredstvo javnega in uradnega sporazumevanja na ozemlju celotne države.¹

Torej v Wikipediji piše: »… se uporablja kot sredstvo … uradnega sporazumevanja na ozemlju celotne države.«

To bi pomenilo, da je knjižni jezik sopomenka/ustreznik uradnemu jeziku. Večina ljudi bi temu pritrdila. Tako so nas učili pri pouku in takšen je vzorec v naši zavesti in/ali podzavesti.

Dokazal vam bom, da to nikakor NE drži in da na Wikipediji in še kje drugje na debelo lažejo in manipulirajo. Razkrinkajmo jih.

Kaj je knjižni jezik?

Pridevnik knjižni izvira iz samostalnika knjiga, kar pomeni, da gre za jezik leposlovja/beletristike. To je jezik, ki sicer ima svoja stroga in zapletena pravila in navodila za pravilno rabo, vendar vsakemu uporabniku dovoljuje tako pogovorno kot pisno umetniško in ustvarjalno interpretacijo jezika, ki se kaže v večznačnosti/večpomenskosti besed, besednih zvez ali celotnih povedi.

Kaj pomeni večznačnost/večpomenskost. Zelo preprost primer. Tvorimo stavek z besedo gost: => (1)Gost gre (2)gost v (3)gost (4)gozd.

Obrazložitev:

Prva beseda gost je samostalnik. Označuje nekoga, ki je prišel na obisk. Primer: Prišel je kot gost, odšel pa kot prijatelj.

Druga beseda gost je glagol. Označuje igranje na godala. Primer: Z violino je šel gost na gostijo.

Tretja beseda gost je pridevnik. Označuje gostoto nekega objekta. Primer: Iz hiše seje valil gost dim.

Četrta beseda je samostalnik gozd. Sicer se piše malce drugače, izgovori pa isto.

V slovenskem – kot tudi vseh drugih jezikih – obstajajo torej večznačne besede. Po navadi lahko pomen večznačne besede razberemo iz okvirja besedila. V knjižnem jeziku oziroma leposlovju jih seveda lahko uporabljamo, saj leposlovje dovoljuje interpretacijo.

Preprosto povedano: Kljub zapletenim in strogim pravilom uporabe knjižnega jezika, se v njem dovoljuje ustvarjalna raba in večznačnosti besed, katerih pomen mora bralec/poslušalec razbrati iz samega konteksta/okvirja. Zaradi ustvarjalnih možnosti knjižnega jezika, lahko vsak človek, ki prebere neko pesem, razume njeno sporočilnost malce po svoje.

Poglejmo primer:

Odločili ste se, da nekomu, ki vam je drag, napišete voščilo za rojstni dan. V takšnem voščilu lahko uporabite vso svojo domišljijo in ustvarjalnost, ki sicer samo besedilo oddaljita od strogih in zapletenih jezikovnih pravil. Vendarle pa bo tisti, kateremu je namenjeno, sporočilo morda edini pravilno razumel.

Kaj je uradni jezik?

Ste kdaj dobili uradno poštno kuverto, v kateri je bil uradni dokument? Seveda ste.

Rekli smo, da knjižni jezik dovoljuje ustvarjalno uporabo govorečega ali pišočega. S tem omogoča ustvarjalno interpretacijo povedanega ali napisanega. Kot smo že rekli, na takšno delovno definicijo nakazuje sam izvor besede knjižni (knjiga) ali lepo- slovje (lepo/umetniško/izvirno).

Zamislite si, da dobite uradni dokument, ki omogoča ustvarjalno interpretacijo napisanega. V podpis bi vam na primer bila

poslana tako napisana pogodba, da bi omogočala ustvarjalno interpretacijo bralca. To je nemogoče. Iz »sodišča« bi dobili vabilo na obravnavo iz katerega ne bi mogli enoznačno razbrati, kaj sploh hočejo od vas? To je nemogoče.

Uradni jezik, ki ni nič drugega kot komercialni jezik, mora biti enoznačen. Če bi tisoč ljudi dobilo isto uradno besedilo, bi vsi ti ljudje morali to besedilo razumeti in interpretirati na isti način. Se strinjate? Seveda se, saj je logično.

Iz tega logično sledi, da slovenski knjižni jezik nikakor ni sopomenka/ustreznik za slovenski uradni jezik. Ker to ni mogoče. Nekaj, kar je večznačno, ne more biti hkrati enoznačno. Pika. Stop.

»Ok. Če to – in ker to – drži, kateri pa je potem slovenski uradni jezik v Sloveniji?« boste vprašali.

Vrabci na veji čivkajo, da v angleško govorečih družbah obstajata dva vzporedna jezika. Eden je angleščina in drugi je legalese.² V ANGLEŠKO-SLOVENSKEM PRAVNEM SLOVARJU so izraz »legalese« prevedli kot »pravna terminologija«.³ Prebrisanci. Gre za samostojen in ločen jezik, ki na zunaj kaže podobo angleščine, vendar še zdaleč to ni isti angleški jezik. Če bi pravilno prevedli ta izraz, bi lahko rekli, da je legalese pravniški jezik.

Torej bi slovenski uradni jezik lahko imenovali tudi slovenski pravniški jezik. Torej sta slovenski knjižni jezik in slovenski uradni/pravniški jezik dva popolnoma različna in tuja si jezika!

To pa še ni vse! Najbolj zanimivo in hkrati grozljivo postane po tej trditvi: Slovenski pravniški jezik sploh ni slovenski jezik. Da. Prav ste prebrali. Uradni dokumenti, ki jih dobite v svoj poštni nabiralnik so napisani v tujem jeziku, za katerega mi mislimo, da ga znamo brati in ga razumemo, ker je zelo podoben slovenskemu knjižnemu jeziku in njegovim slovničnim pravilom. Vendar je to daleč od tega, kar JE-RES.

Čas je za novo majhno in preprosto analizo.

Glasovna in besedna znakovna pisava

To je poenostavljen povzetek izjemno široke in občutljive tematike. Namen tega sestavka je opozoriti na zlohotno rabo slovenskega jezika. O jezikovnih anomalijah in predvsem o pravem pomenu besed (ang. Green Language) bomo na široko razpravljali skozi celotno naše druženje. Avtor priporočam vsem bralcem in udeležencem delavnic dodatno izobraževanje in informiranje na tem področju.

Vsak jezik je urejen sistem jezikovnih znakov in tudi urejen sistem sredstev in načel za njihovo kombiniranje. Slovenščina uporablja jezikovne znake, ki jim pravimo latinica.

Slovenci pišemo od leve proti desni in sicer tako, da v izgovorjeno besedi prepoznamo posamezne glasove, te pa nato zapišemo z ustreznimi vidnimi znamenji – črkami. Slovenska pisava je torej glasovna.

Kratka zgodovina razvoja pisave:^{4 in 5}

1. Risbe (ikone), ki so predstavljale pojmovni in predmetni svet, je človek vrezal v kamen ali glino, na stene jam, grobnic ali templjev, da bi ohranil spomin na pomembne dogodke.

Slikovna pisava (piktografija) je nastala okoli 3000 let p. n. št. Zanjo so značilne shematizirane poteze ljudi, živali in predmetov.

2. Iz piktografije, ki je uporabljala le predmete, se je razvila ideografija, ki je začela uporabljati tudi pojme. Pojmovna pisava (ideografija) je nastala, ker je govorjeni jezik vseboval vse več pojmov, ki se jih ni dalo narisati. Nastale so torej simbolne sličice. Med pojmovno pisavo štejemo tudi egipčanske hieroglife. Pojmovna pisava je bila sprva besedna (egipčanska) , nato zlogovna (arabske) in nazadnje glasovna (feničanska).

3. Glasovna/črkovna pisava se prvič pojavi 1000 let pr. n. št. pri Feničanih. Ta pisava je zaznamovala samo soglasnike, saj je bil položaj samoglasnikov avtomatično predvidljiv. Iz Feničanske pisave se je kasneje razvilo več pisav, npr. hebrejska, grška, arabska, indijska, latinska, …

Slovenski pisni jezik uporablja za osnovo latinske fonograme/jezikovne znake. Fonogrami so zlogovni znaki in simboli, ki predstavljajo osnovni govorni zvok. Poznamo veliko jezikov, ki uporablja latinske jezikovne znake. Vendarle pa se slovenščina, latinščina, romunščina, angleščina, nemščina, francoščina, španščina, …, ločijo med seboj po veliko značilnostih. Ena najpomembnejših razlik v jezikih je slovnica. Če poenostavim in povzamem: Stara latinščina ima popolnoma drugačne slovnične značilnosti kot slovenščina, zato sta si to tuja jezika.

Deloven opis starodavne latinščine?

Starodavna latinščina se je razvijala iz khemetskih/staroegipčanskih hieroglifov, ki so besedna znakovna pisava. Hireoglifi so sestavljeni iz treh elementov: piktogramov (podobe, ki predstavljajo predmete ali ljudi), fonogramov (ponazarjajo glasove) in določevalnikov. Starodavna latinica je uporabljala za znake samo velike tiskane črke, ki so v bistvu posodobljeni hieroglifi.

Iz slike 8 vidimo, da uporablja stara latinščina kapitaliziran tekst ali povedano preprosto: v stavku uporablja samo velike tiskane črke – hieroglife. Še ena slovnična značilnost je za našo raziskavo pomembna, ki pa je skoraj neopazna. Med črkami na sliki lahko ponekod opazite pikice. Te pikice upodabljajo vezaje. Z vezaji so v stari latinščini povezovali besede v logične stavke. Če torej pogledamo Sliko 7 in Sliko 8 lahko logično zaključimo, da je stara latinščina pisava, ki se je neposredno razvila iz egipčanskih hieroglifov. Torej je stara latinščina posodobljena znakovna pisava, podobno kot je to Braillova pisava (pisava za slabovidne in slepe). Oba jezika sta umetno ustvarjena za določene namene. Brailova pisava je v pomoč slepim in slabovidnim. Stara latinščina pa je bila jezik duhovščine/svečeništva iz »Svetega rimskega cesarstva«! Velika razlika v namenu ene in druge umetne pisave, se strinjate?

Deloven opis slovenščine?

Slovenščina za razliko od stare latinščine uporablja v začetku stavka veliko začetnico, ki ji sledijo male tiskane črke in je glasovna znakovna pisava. Zaradi tega ima popolnoma druge slovnične/gramatične značilnosti kot stara latinščina. Stara latinščina in slovenščina sta si tuja jezika. Takšen opis bo za sedaj dovolj.

Raziskujmo naprej!

Raziskujmo pogumno naprej, kajti sedaj pridejo na vrsto presunljive in presenetljive informacije, ki so sicer skrbno prikrite, vendar pa točno pred našimi očmi in naša naloga je, da jih vidimo in doumemo.

30. 1. 1995 leta je pravosodna ministrica na funkciji Metka Zupančič⁶ podpisala Zakon o ratifikaciji Resolucije⁷, ki jo je sprejela Generalna skupščina Mednarodnega inštituta za

unifikacijo/enotnost zasebnega prava, s katero se spreminja in dopolnjuje 20. člen osnovnega statuta tega inštituta⁸.

Mednarodni inštitut za enotnost zasebnega zakona (ang. International Institute for the Unification of Private Law) ali UNIDROIT je leta 2018 imel 63 držav članic, med njimi tudi Republiko Slovenijo. Sedež te inštitucije je zanimivo v Rimu.

Zelo poenostavljeno in preprosto povedano je UNIDROIT medvladni mednarodni inštitut za harmonizacijo/usklajenost mednarodnega zasebnega prava s članicami tega inštituta. Projekti tega naddržavnega mednarodnega inštituta vključujejo predvsem pripravo konvencij /mednarodnih sporazumov in izdelavo »vzorčnih zakonov« (ang. Model

Laws)⁹. To so »zakoni«, ki temeljijo na UNCITRAL Model Law on International Commercial Arbitration, ki pomeni mednarodno komercialno razsojanje/arbitražo. UNICTRAL je Komisija Združenih Narodov za mednarodno trgovsko pravo (ang. United Nation Commision of International Trade Law). Torej te dve organizaciji zagotovo z roko v roki sodelujeta pri teh zelo pomembnih zadevah.

»Kaj ima to opraviti s slovenščino ali latinščino?« se sprašujete. Ne obupajte. Gremo naprej.

Cela ta godlja in zmešnjava zelo preprosto povedano pomeni, da gre za zasebni pomorsko/vojaški/komercialni/rimski pogodbeni sistem vladanja. Ker je Republika Slovenija podpisnik omenjene Resolucije je del takšnega globalnega vladanja »svetega rimskega cesarstva«.

Še ena bistvena značilnost, o kateri pa se skoraj nikjer ne da nič zvedeti, je ta, da se v tem pogodbenem sistemu vladanja uporablja jezik, ki je logično uradni jezik članic UNIDROIT ne pa knjižni jezik. Sam bi imenoval ta jezik »uradni jezik za rimske vojaške dolžniške račune«. To je torej pomorsko-vojaški jezik, kjer na primer policist (tudi vojak), Anton iz rodu Penko (če napišem njegovo ime knjižno), postane samo A. PENKO. Bistvo tega jezika je, da je pisan v razvrednoteni latinščini (ang. DOG- LATIN).

Problem je, da mi tega jezika ne poznamo, da je zelo podoben slovenščini in njenim slovničnim značilnostim. Ko beremo takšno besedilo, mislimo, da smo ga znali prebrati, da vemo kaj pomeni oziroma kaj sporoča. Podobno velja tudi za druge jezike. Ta pravniški jezik je podoben tudi njim in njihovim slovničnim značilnostim.

Poglejmo kaj to pomeni, da je zelo podoben slovenščini, pa vendarle to ni.

Na voljo imamo naslednje besede:         vabilo; na; glavno; obravnavo.

Verjetno ste kdaj od »sodišča« dobili takšno vabilo. Gornje besede so bile zapisane takole:

Pravniški jezik UNIDROIT

VABILO NA GLAVNO OBRAVNAVO

To je besedilo, ki mu lahko rečemo razvrednotena latinščina ali razvrednotena slovenščina. »Kaj? Eno ali drugo?« ugovarjate.

Če bi namreč to besedilo bilo latinščina, ki mora slediti slovničnim značilnostim tega jezika (v našem primeru pač pisana s slovenskimi besedami namesto latinskimi), bi besedilo izgledalo takole:

Stara latinščina

VABILO-NA-GLAVNO-OBRAVNAVO

Če bi namreč to besedilo bilo slovenščina, ki mora slediti slovničnim značilnostim tega jezika, bi besedilo izgledalo takole:

Slovenščina

Vabilo na glavno obravnavo

Sprašujete se, zakaj toliko kompliciram? Ne glede na kateri od zgoraj obravnavanih načinov piše besedilo, ga vi lahko vedno isto razumete in preberete.

Drži, da ga lahko. To je vaša stvar. Ampak spomnite se, da se tu ne gre za knjižni jezik, kjer lahko vsak po svoje razume neko besedilo. To je uradni jezik, ki je enoznačen.

Kako bi torej ta tuj pravniški UNIDROIT jezik prevedli v pristno slovenščino?

pravniški UNIDROIT jezik

VABILO NA GLAVNO OBRAVNAVO

prevod v

slovenski jezik

Vabilo. Na. Glavno. Obravnavo.

To so štirje stavki, ki so vsak zase samostojna besedilna enota. Kot takšni ti štirje stavki ne povedo nič koristnega, še najmanj pa to, da vas nekdo vabi na glavno obravnavo.

Zapomnite si to, prosim. Še enkrat bom povedal preprosto: slovenski knjižni jezik uporablja glasovno pisavo. To pomeni, da se vsak izgovorjen zvok/glas zapiše z jezikovnim znakom, to je malo tiskano črko. Seveda v začetku stavka pišemo z veliko začetnico in nato nadaljujemo z glasovnimi jezikovnimi znaki. To je temeljno slovnično pravilo slovenskega jezika. Ker je slovenski knjižni jezik temelj sporazumevanja in je namenjen ustvarjalnemu razvoju neke družbe, dopušča odstopanja od tega temeljnega pravila. Nekdo lahko poudari besedilo in napiše naslov s samimi velikimi tiskanimi črkami, poševnimi črkami, debelejšimi fonti, itd. To je značilnost vsakega knjižnega jezika. Dopušča ustvarjalnost.

Vendar pa pri uradnem jeziku to ne gre. Mora biti enoznačen. Če bi slovenski uradni jezik bil zares slovenščina, potem besedilo nikakor ne bi smelo biti pisano s samimi velikimi tiskanimi črkami. S strogim upoštevanjem pravil slovenskega jezika bi to besedilo bilo nepovezano blebetanje/latovščina. Ne bi povedalo nič. Besed ne moremo povezati v neko smiselno poved/informacijo.

Kateri jezik je v REPUBLIKI SLOVENIJI torej uraden jezik? Slovenski knjižni jezik sigurno ne, saj sem dokazal, da knjižni jezik ne more biti hkrati uraden jezik. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Wikipedija zavaja.

Odgovor je: Uraden jezik v REPUBLIKI SLOVENIJI je pravniški jezik (ang. Legalese) UNIDROITA, ki je mednarodni zasebni inštitut s sedežem v Rimu.

Nekdo se torej dela norca iz nas! Zamislite si, da bi vam francosko sodišče v poštni nabiralnik poslalo uradni dokument, v

katerem bi vas v francoščini nagovarjalo na obiščete glavno obravnavo. Bizarno, kajne? Nekdo vam iz tuje države v tujem jeziku piše, da morate nekaj storiti in vam celo grozi s posledicami, če se ne boste odzvali! Takšno pisanje bi z lahkoto zavrgli, morda bi jih celo šli prijavit na policijo. Zakaj bi to naredili z lahkoto, brez strahu pred posledicami? Ker Francija nima sodne pristojnosti nad Slovenci. Kaj ti pa lahko?

Iz povedanega verjetno lahko slutite, da bi načeloma lahko tudi VABILO NA GLAVNO OBRAVNAVO z lahkoto vrgli v koš ali avtorja šli prijavit na policijo. V nekem čudnem jeziku vam nekdo grozi s posledicami, če se ne udeležite dogodka.

»Ampak saj nam pišejo iz slovenskega sodišča. Kako naj sodišče prijavim na policijo?« se vam plete po glavi. Seveda ne morete tega narediti, saj bi vas zaenkrat proglasili za neuravnovešenega.

Poglejmo si torej vaš ugovor. Ali nam pišejo iz slovenskega sodišča?

Po navadi je odpošiljatelj takšnega VABILA NA GLAVNO OBRAVNAVO napisan takole:

REPUBLIKA SLOVENIJA OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU SODNA ULICA 14 2000 MARIBOR

Kaj je OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU?

OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU je zasebno podjetje, ki je sestavni del jurisdikcije/sodne pristojnosti zasebnega mednarodnega komercialno-vojaško-pomorskega prava, zato uporablja UNIDROIT pravniški jezik.

Če bi to bila prava/pristna slovenska javna ustanova, bi njeno ime izgledalo takole: Okrožno sodišče v Mariboru

Mislite, da se šalim, da imam bujno domišljijo? Poiščimo torej to zasebno entiteto (Pojavi se vprašanje kdo le je lastnik, če je zasebna komercialna entiteta) v svetovnem registru podjetij, ki ga upravlja podjetje DUN&BRADSTREET. Vsako podjetje na svetu, ki želi sodelovati v mednarodni komerciali, je evidentirano v ta register in je seveda podjetje z zasebnimi lastniki, dobi številko D-U-N-S^© Number.

D-U-N-S^© številka (ang. Number) OKROŽNEGA SODIŠČA V MARIBORU je 364725320. Ta številka je nedvoumen in jasen dokaz, da je entiteta, za katero mislimo, da je sodišče, ki deluje na načelu pravičnosti in enakosti, le komercialno podjetje, podobno kot je to LIDL SLOVENIJA d.o.o.

Poleg te številke je zelo pomembna še številka aktivnosti (SIC – ang. Standard Industrial Classification) ¹⁰, ki pomeni standardno industrijsko razvrstitev/klasifikacijo. OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU se razvršča pod številko 9222. Številka 9 pove Oddelek/Divizijo J – Javna administracija (ang. Public Administration). Zanimivo da zadnje tri številke: 222 povedo, da gre za aktivnost pravnega svetovanja (ang. Legal Counsel)¹¹ in sodni ali kazenski pregon (ang. Prosecution)¹².

OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU (SIC)-9222 je vladna gospodarska družba (ang. Establishment)¹³, ki je vključena zlasti v storitve

pravnega svetovanja in sodnega ali kazenskega pregona za »vlado/državo« REPUBLIKE SLOVENIJE (ang. Government) in delovanje ali administracijo programov preprečevanja kriminalitete.¹⁴

Zelo zanimivo je, da OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU v tem registru podjetij ni registrirano pod dejavnostjo 9211, kjer so registrirana sodišča civilnega prava?!¹⁵

Logični zaključek te zanimive raziskavice je šolski primer diagnoze sedanjega stanja v naši družbi. OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU ne opravlja dejavnosti sodišč, ampak je storitveno podjetje/gospodarska družba, kot je to LIDL SLOVENIJA d.o.o., ki za razliko od slednjega pač pravno svetuje vladi/državi (ang. Government) in sodno ter kazensko preganja nas bedake.

Kaj pa je REPUBLIKA SLOVENIJA?

Še bo zanimivo. Gremo naprej.

D-U-N-S^© številka ang. (Number) REPUBLIKE SLOVENIJE je 672949935. Podjetje REPUBLIKA SLOVENIJA se po dejavnosti (SIC) razvršča pod številko 9199.¹⁶ Splošne storitve vladanja (ang. General Government). Nikjer drugje ni klasificirana.

REPUBLIKA SLOVENIJA so vladne gospodarske družbe, ki so vključene zlasti v splošno podporo za vlado, ki vključuje kadrovske, revizijske in oskrbovalne storitve, …

Tudi REPUBLIKA SLOVENIJA je podjetje (ne država), ki v Sloveniji opravlja splošne storitve vladanja. Torej je storitveno podjetje, podobno kot računovodska podjetja, le da slednje opravljajo splošne računovodske storitve, REPUBLIKA SLOVENIJA pa splošne storitve vladanja.

Še ena številka je pomembna v tem registru. To je območna koda (ang. Country Code), ki ga upravlja International Organization for Standardization.¹⁷ Ta koda pove, v kateri deželi je bilo podjetje ustanovljeno. Območna številka za Slovenijo je 705. Če ste pozorni, lahko na zgornjih slikah opazite, da je območna koda podjetja OKROŽNO SODIŠČE V MARIBORU in tudi REPUBLIKA SLOVENIJA 678,

medtem ko je območna koda za LIDL SLOVENIJA d.o.o. 705. Če pogledamo na spletno stran:

http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_ISO_3166_country_codes

bomo ugotovili, da pomeni območna kode 678 majhno otoško državico v gvinejskem zalivu Sao Tome and Principe. »Kaj?!«

Če poenostavimo. Slovenke in Slovenci smo bili zavedeni in prevarani, da smo nevede in nehote najeli PODJETJE ZA VLADANJE, katerega lastnik je podjetje registriral v gvinejskem zalivu na otoški državici Sao Tome and Principe in lastnik je neznan. Vsi mi bedaki smo se v to podjetje iz davčne oaze zaposlili in za nameček še izbrali managment, ki se iz nas dela norca. Natančno to počne upravljalsko vodstvo REPUBLIKE SLOVENIJE.

Nismo še končali, dragi moji potencialni pustolovci.

Na takem dokumentu obstaja še naslovljenec/prejemnik takšnega VABILA NA GLAVNO OBRAVNAVO, ki je napisan takole:

JANEZ PRIMER SMEŠNA ULICA 5 2000 MARIBOR

Zelo redko se zgodi, da je ime napisano Janez PRIMER ali pa Janez Primer. Vedno, kadar je ime in priimek zapisano malce

drugače, ima to v komercialni podganji dirki svojo posledico. O tem bomo v nadaljevanju naše skupne pustolovščine še veliko učili in raziskovali.

Ali ste JANEZ PRIMER vi? Ali odpošiljatelj naslavlja vas, živega človeka iz mesa in krvi? »Nikakor ne,« boste sedaj rekli. »Če bi naslavljal mene živega, bi moralo pisati: Janez Primer!«

Dobro ste si zapomnili, vendar žal to spet ne drži. Je mnogo bližje, saj je skladno s temeljnimi pravili slovenskega knjižnega jezika, vendar nosi ime Janez Primer v pravnem/komercialnem smislu za sabo pravne/komercialne posledice (ni nujno, da negativne) in dobro je vedeti, da to niste vi, ki ste živ človek iz mesa in krvi. Če bi odpošiljatelj enoznačno naslavljal prav vas, bi moralo pisati takole: janez :primer ali pa janez iz rodu primer. Z malimi tiskanimi črkami. Kaj označujemo z malimi tiskanimi črkami?

Predmete. Na primer: drevo, kamen, kolo, zemlja. In ko napišemo janez :primer, vemo, da je prejemnik telo človeka janeza iz rodu primer. Telo je namreč zemlja duše, ki je živa.

Vem, da je zapleteno. Nič več vam ni jasno. Nič hudega, saj bomo že na prvi pravi skupni učno-raziskovalni delavnici govorili ravno o teh stvareh. Vsi ti na videz neskladni koščki sestavljanke, se bodo zložili v delček celotne slike.

»Če JANEZ PRIMER nisem jaz iz mesa in krvi, kdo pa je potem to?« se logično vprašate.

JANEZ PRIMER je mikro podjetje. Bolj natančno je to franšiza REPUBLIKE SLOVENIJE. REPUBLIKA SLOVENIJA je lastnik tega imena. Imena podjetij se v pravnem/komercialnem prometu vedno pišejo z velikimi tiskanimi črkami.

»Izgleda isto kot moje ime!« boste nejevoljno rekli. »Kaj pa potem sploh imam jaz s tem, če je lastnik REPUBLIKA SLOVENIJA?« boste ugovarjali.

Veliko imate s tem, saj ste prostovoljno, čeprav nevede, pristali, da boste vezano jamstvo na to franšizo. Da boste jamčili za njeno poslovanje. S čim? Z življenjsko energijo. Z življenjem, dragi moji. In še nekaj tragičnega vam moram povedati. Da je ta franšiza kot vsaka druga franšiza na tem svetu, bankrotirana.

Da povzamem. Vi, ki ste živ človek iz mesa in krvi, ste jamstveno vezali svoje življenje na franšizo, ki je bankrotirana. Zato ste prostovoljen suženj vse dokler ne poravnate dolgov.

Pravite, da to ne more biti res? Da ne bi dovolili, da se kaj takega zgodi. »Jaz imam vse plačano!« pravite.

Nič ni dalje od RES-JE. Žal je tako. S prevaro in preslepitvijo, zavajanjem in prisilo umskih blaznežev smo prišli v to nevzdržno situacijo. Skrajni čas je, da najdemo pot ven in začnemo graditi pravljično lep svet po naši meri.

Zaključek

To je res kratek in strnjen pregled enega izmed tistih temeljnih znanj, s katerimi se moramo opremiti za na pot v same sebe. To je zelo dobro poznavanje materinega jezika. Prepričan sem, da ste lahko dobili občutek, do kakšnih globokih spoznanj vas lahko popelje strast in ljubezen do slovenščine. Zato bomo negovali naš jezik in si zaupali, da imamo Slovenci v našem genetskem nasledstvu spomin na to, kaj je v našem jeziku povedano/napisano PRAV in kaj NAROBE.

Zaključki v zvezi s pravilno rabo slovenskega jezika, do katerih prihajamo v tem eseju so neizpodbitni. Resda so šokantni in jih je težko prebavit. Nikdar si preprost, zdravorazumski človek ne bi mislil, da nas je »čarovnikiz Oza« tako prebrisano prevaral.

Seveda lahko ima tovrstno vedenje in razumevanje zelo udarne aplikativne/uporabne posledice. Naša tretja delavnica bo namenjena izključno natančni diagnozi uradnega UNIDROIT pravniškega jezika. Naredili bomo tudi primere, kako reagirati na uradna pisanja plenilskih parazitov. Moram povedati, da če danes pošljem na primer OKROŽNEMU SODIŠČU V MARIBORU dokument, v katerem jih sprašujem o tem, kakšen jezik uporabljajo in da to kar piše ni v slovenskem jeziku, za katerega

pravijo,da je uraden jezik, me preprosto ignorirajo. Seveda me. Saj sem sam, edini. Prepričani so, da nimam moči, da bi se boril proti njim.

Res je, da sam težko dosežeš pravico v svetu, ki je nepravičen. Vendar pa nas bo vedno več takšnih, ki bomo vedeli, kdo so te entitete in ljudje, ki delajo za njih. Od ljudi, ki delajo znotraj teh okupacijskih sil, sem zvedel, da se med seboj vedno bolj

pogovarjajo, kaj za vraga se to dogaja. Saj prihaja vedno več tovrstne pošte in ugovorov. Vendar je njihovo znanje prešibko, da bi razumeli, v kakšni nevarnosti se nahajajo. Da sodelujejo pri prevari epskih razsežnosti do svojih soljudi in da bodo morali v primeru, da bodo pri tej prevari in ropanju vztrajali, nositi tudi posledice.

V nekem trenutku se bodo namreč stvari postavile na svoje mesto. Zato pamet v glavo, dragi moji soljudje.

Za konec vam bom povedal primer, ki je sogovornico res globoko šokiral. Šel sem v vaško trgovino. Tam se je prodajalka v

delikatesi pogovarjala s poznanko o sinu,ki je vojak v Slovenski vojski. Bil je običajen razgovor, ki sem ga nehote slišal, saj sem se za poznanko postavil v vrsto za naročilo. Prodajalka je govorila o njenem sinu, ki je služil na misiji znotraj NATO vojske v

Afganistanu. Govorila je o zelo dobri plači in bla, bla, bla.

Po značaju nisem nestrpen človek in če bi ženski takrat, ko sem pristopil k delikatesi, prekinili njun zasebni razgovor, se nikakor ne bi oglasil. Ker pa sta drzno nadaljevali z neumnostmi, tega več nisem mogel prenašati in sem izjavil samo en stavek: »Draga

gospa, če je vaš sin, ki je vojak slovenske vojske, na »služenju« v okupiranem Afganistanu potem več ni slovenski vojak, ampak je poklicni morilec in to za zelo slabo plačilo.«

Niti v sanjah si ne znate predstavljati, kako je uboga gospa prebledela. Seveda moj namen ni bil, da bi jo užalil. Samo čisto vino sem nalil na neumnosti, ki sta se pogovarjali. Gospa ni prebledela zato, ker bi bila užaljena, saj bi udarila nazaj s kakšno žaljivko. Niti me ni spodila ali se razburjala. Za preprostega in poštenega človeka je takšno spoznanje, ki ga imamo pred svojimi očmi pa ga kljub temu ne vidimo, tako šokantno, da ga pusti brez besed in brez reakcij.

In točno to se je zgodilo. In točno to se bo dogajalo z ljudmi, ki delujejo znotraj tega komercialnega matriksa, ko jim bomo nalivali čistega vina, ki bo zorelo v nas in se plemenitilo s pristnim in pravim znanjem in zavedanjem o sebi in svetu okoli nas.

Avtor