5. del – Rudolf Steiner in waldorfska pedagogika

5.1 Rudolf Steiner in waldorfska pedagogika

 5.1.1 Življenjepisni podatki

 Rudolf Steiner se je rodil leta 1861 v Kraljevcu na hrvaško madžarski meji kot sin preprostega železniškega uradnika. Maturiral je v Dunajskem Novem mestu (Weiner Neustadt) in nato študiral matematiko in naravoslovne vede na Tehniški visoki šoli na Dunaju. Hkrati je na univerzi poslušal predavanja iz filozofije, literarnih ved ter tudi psihologije in medicine. Obenem se je ukvarjal s poskusi in opazovanjem narave ter pri tem podrobneje spoznal Goethejevo naravoslovno raziskovalno metodo. Kot enaindvajsetletni mladenič je bil povabljen k sodelovanju pri izdajanju in komentiranju Goethejevih naravoslovnih spisov v zbirki Nemška nacionalna literatura in nato še v arhiv v Weimar, kjer je pripravil del Goethejevih spisov za weimarsko izdajo. Kot sad študija Goethejevih del in lastnih filozofskih in metodoloških prizadevanj, da premosti prepad med sodobnim mišljenjem in med duhovnim pogledom na svet, je leta 1886  napisal Osnove spoznavne teorije Goethejevega svetovnega nazora  s posebnim ozirom na Schillerja. Šest let kasneje je izšla Resnica in znanost, njegova razširjena doktorska disertacija, še dve leti kasneje pa njegovo najpomembnejše filozofsko delo Filozofija svobode (Carlgren, 1993, str. 7)

Rudolf Steiner

Poleg študija je vedno znova prevzemal različne pedagoške naloge. Že od štirinajstega leta naprej se je ob šolanju in kasneje študiju preživljal s privatnim poučevanjem raznih predmetov (prav tam).

 Že pri sedmih letih so se pri Rudolfu Steinerju začele pojavljati notranje izkušnje, ki so zaznamovale njegovo kasnejše življenje: nadčutni svet je doživljal kot neko stalno navzočo resničnost. O tem ni govoril ne z družino, saj je bil oče svobodomislec in so imeli takšne stvari za praznoverje,  ne s prijatelji, čeprav je bil izredno družaben in se je z leti okrog njega zbral velik krog prijateljev. Ob svojem obsežnem javnem delovanju je na tihem šel po poti sistematičnega duhovnega šolanja, ki jo je kasneje opisal predvsem v knjigi Kako priti do spoznanj višjih svetov? (Prav tam, str. 8.)

 Na prelomu stoletja je svojo sposobnost za opazovanje nadčutnega sveta obvladal do te mere, da se je odločil, da bo svoje poglede posredoval ljudem, ki se zanimajo za takšna spoznanja. Jeseni leta 1900 je začel predavati manjšim skupinam ljudi, leta 1902 pa je v Berlinu v znanstvenem društvu, ki mu je pripadal, javno predstavil svojo življenjsko nalogo: kako najti nove metode za raziskovanje duše na znanstveni podlagi. To je bil odločilen korak za njegovo življenje. Predvideval je kako bodo njegovi pogledi sprejeti v svetu akademske znanosti, ki mu je do sedaj tudi sam pripadal ter v njem užival sloves. Označili so ga kot »teozofa« in uradni krogi v Nemčiji o njegovem delu niso več govorili. Njegova predavateljska dejavnost se je sedaj odvijala v okviru Teozofske družbe, saj je tam našel ljudi, ki so imeli smisel za duhovno delovanje (prav tam).

5.1.2 Antropozofsko delovanje

 Od leta 1902 je Steiner svojo znanstveno pot označeval z imenom antropozofija (iz grškega »antropos« – človek in »sofija« – modrost), saj ta znanost vodi do zavesti o resničnem bistvu človeka. O svojih temeljnih izsledkih je najprej govoril v majhnem krogu ljudi, nato v okviru Antropozofske družbe in vedno pogosteje tudi v javnosti, ki je zanj kazala zanimanje. V tem času so nastajala tudi njegova najpomembnejša in najbolj brana dela. Krog njegovih sodelavcev se je povečeval in antropozofske ideje so se širile na številna področja. Napisal in uprizoril je štiri misterijske drame ter ustvaril novo plesno umetnost, ki z gibi izraža besede in tone: evritmijo (Carlgren, 1993, str. 9).

 Kot središče za delo v duhovnih znanostih je po lastnih arhitekturnih osnutkih v Dornachu pri Baslu zgradil zgradbo z dvojno kupolo, ki jo je imenoval Goetheanum. V teh letih v antropozofskem gibanju ni bilo pobud na družbenem in pedagoškem področju, saj čas še ni bil zrel za zamisli, ki jih je Steiner predstavljal v člankih in na predavanjih. Predavanje Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti iz leta 1907 je imelo v sebi že vso zasnovo waldorfske pedagogike. Steiner ga je v nasprotju s svojo navado izdal kot knjigo in v sklepnih stavkih poudaril, da se morajo takšne duhovne zamisli uresničiti tudi na praktičnem področju (prav tam).

5.1.3 Družbeno  vprašanje in zamisel tridelne družbe

 Spomladi leta 1919 je Nemčiji grozila državljanska vojna. Gospodarstvo je bilo v ruševinah, izbruhnile so epidemije in lakota, brezposelnost, demonstracije in upori so se dogajali dnevno. O prihodnosti Nemčije in sveta je bilo slišati mnogo glasov. Takrat je Rudolf Steiner na pobudo antropozofsko usmerjenih državnih uradnikov, tovarnarjev in znanstvenikov javno predstavil svojo zamisel novega družbenega reda. Pred tovarnarji v majhnih predavalnicah in pred množicami delavcev v tovarniških halah je imel vrsto nagovorov in predavanj. Steinerjeva umetnost vzgajanja temelji na njegovih zamislih družbene ureditve. Njegova pedagogika prihodnosti, ki jo je poskušal uresničiti v prvi waldorfski šoli, je namenjena bodoči družbi, kakršno je v tistih časih opisoval. Zato je vlogo, ki jo po Steinerjevem mnenju v razvoju človeštva imata vzgoja in izobraževanje, mogoče razumeti le v širših povezavah (Carlgren, 1993, str. 10).

 Rudolf Steiner je v razpravi Tridelnost družbenega organizma v najširšem smislu razčlenil in poglobil pomen gesla francoske revolucije: svoboda, enakost in bratstvo. Na kratko lahko te besede opišemo kot tri pozive človeštvu: svoboda v kulturnem življenju, družbena enakost in bratstvo na gospodarskem področju. To je praktični ideal, osvobojen tedanjega prevladujočega egoizma, h kateremu je po mnenju Steinerja potrebno težiti (Edmunds, 1992, str. 6).

 Steinerjeva zamisel tridelne družbe izvira iz obstoječih razmerij v družbi in iz bistva človeka. V obstoju družbe in posameznika je mogoče razlikovati tri »življenjska področja«, od katerih ima vsako  svoje zakonitosti: to so duhovno-kulturno, gospodarsko in pravno-politično življenje. Od 15. stoletja naprej, ko so se v Evropi začele razvijati moderne države, smo se vedno bolj navajali, da so ta področja v glavnem upravljana iz enega središča in na enoten način. Rudolf Steiner pa je področja gospodarskega, pravnega in kulturnega življenja obravnaval kot tri vzporedno obstoječe, v medsebojni neodvisnosti upravljane družbene vloge. Prepričan je namreč bil, da stanje v modernem človeštvu zahteva takšno decentralizacijo družbenega življenja. Cilji, ki so bili podlaga njegovim prizadevanjem po družbeni tridelnosti, so torej: duhovna svoboda v kulturnem življenju, demokratična enakost v pravnem življenju, socialno bratstvo v  gospodarskem življenju. Rudolf Steiner je leta 1919 upal, da bodo odgovorni državniki uvideli potrebo po družbenih spremembah ter jih uvajali na miren način in po demokratični poti, vendar se to ni zgodilo (Carlgren, 1993, str. 10-15).

5.1.4 Prva  waldorfska šola

 Od vseh pobud Rudolfa Steinerja je na koncu zaživela le ena, ki pa je dokazala močno življenjsko silo: to je bila prva waldorfska šola. Aprila leta 1919 je imel Steiner v dvorani tobačne tovarne Waldorf – Astoria v Stuttgartu predavanje za delavce tovarne. Predstavil je svojo zamisel o enotni dvanajstletni šoli, ki bi obsegala osnovno in srednjo šolo in bi bila odprta vsakomur ne glede na njegovo družbeno pripadnost. Jasno izražena želja delavcev po takšni šoli je ustvarila podlago za njen nastanek. Šef podjetja, trgovinski svetnik Emil Molt se je že pred tem ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil šolo za otroke svojih delavcev, zdaj pa jo je želel uresničiti. Prvi korak je bila prošnja Steinerju, da prevzame pedagoško vodstvo. Cilj je bil, da s poukom začnejo septembra (Carlgren, 1993, str. 16-17).

 Steiner je imel pravico svobodne šole, da si sama izbira svoje učitelje za temelj njene neodvisnosti. Državi je bil pripravljen popuščati pri učnih načrtih in izpitnih  pogojih, nikakor pa ne pri svobodni izbiri učiteljev. Za učitelje prve waldorfske šole je Rudolf Steiner pripravil petnajstdnevni tečaj, danes pa morajo bodoči waldorfski učitelji opraviti seminar, ki traja vsaj eno leto. 6. septembra so pripravili slovesnost za starše, učitelje in učence bodoče šole, ki je nato naslednji dan začela s poukom. Ob otvoritvi je imela šola 8 razredov in približno 300 učencev. Nosila je ime tovarne, s katero je bila v začetku povezana večina staršev: Svobodna waldorfska šola. Steiner je s šolo intenzivno sodeloval, čeprav je živel v Dornachu (prav tam, str. 18-19).

 Šola je kmalu pritegnila tudi otroke iz drugih krajev Nemčije in celo iz tujine. Ustanovljene so bile nove šole v Nemčiji, Švici, Holandiji, Veliki Britaniji in ena v New Yorku. Nato je izbruhnila druga svetovna vojna in ni težko razumeti, da je bilo delovanje waldorfskih šol, ki so poudarjale svobodo misli in enakost človekovih pravic za vse, pod nacisti hitro zadušeno. Po vojni se je delovanje šol hitro obnovilo in njihovo število je naraščalo tako v Nemčiji kot drugod. Večinoma so jih ustanovili starši (Edmunds, 1992, str. 7).

 V letu 1924 imel Rudolf Steiner številna pomembna predavanja, tečaje in posvetovanja, čeprav je bil takrat že težko bolan. Vendar je položil še temelje številnim praktičnim in družbenim dejavnostim, med njimi biodinamičnemu kmetijstvu in antropozofski pedagogiki za  zdravljenje duševno prizadetih (Carlgren, 1993, str. 22).

SE NADALJUJE

Iz dipomske naloge “Oblikovanje odnosa do narave v Waldorfskem vrtcu Maribor – Mavrična dežela”

Avtorica Jasna Potisk, Maribor 2012

Mentorica izr. prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec