Predšolsko obdobje je po mnenju waldorfskih pedagogov torej obdobje posnemanja in gibanja. V tem poglavju najprej predstavljamo Steinerjevo stališče o otroku kot čutilu, nato pa še bistvene poglede waldorfske pedagogike na otroke v prvih treh letih življenja in na otroke v starostnem obdobju od treh let do vstopa v šolo.
Otrok kot čutilo
V prvih letih življenja se otrok močno odziva na vtise iz okolja. Ko otrok nenadoma nekaj zagleda ali zasliši, lahko trzne celo telo in posledica močnega vtisa je lahko tudi jok. Otrok zaznava komaj opazne gibe. Starši sami opazijo, kako je pred lastnimi otroci težko skriti svoje razpoloženje. Otroci takoj opazijo razdraženost odraslega, četudi jo poskuša prikriti in se začnejo obnašati bolj glasno in trmasto, kot se sicer (Carlgren, 1993, str. 27).
Znano je, da otroci posnemajo vse, kar se dogaja okrog njih. Pogosto lahko opazimo majhnega otroka, ki stoji poleg odraslega in posnema njegove kretnje. Posnemanje je na začetku povsem podzavestno. Polagoma postaja zavestno in se odraža v igri, v kateri se ponavljajo na primer dogodki iz avtobusa, zdravnikove čakalnice ali družinskega življenja. Potreba po posnemanju je globoko zakoreninjena. Če ji odrasli iz nerazumevanja nasprotujejo, so lahko posledice velike. Posnemanje je za otroka enako pomembno kot dihanje: čutni vtisi so kot vdih, posnemanje kot izdih (Carlgren, 1993, str. 27-28).
Rudolf Steiner imenuje čas do sedmega leta tudi obdobje posnemanja. Vzgojitelja opozarja, da imajo besede (opomini, razlage ipd.) zelo majhno vlogo v primerjavi z resničnimi dejanji v otrokovi okolici. Otrok je sprejemljiv za kretnje odraslih in tudi kretnje odraslih, ki ga zmerjajo, mu pomenijo veliko več kot vsebina njihovih besed. Najbolj radikalno je to Steiner izrazil na predavanju avgusta leta 1924 (cit. po Carlgren, 1993, str. 28):
Kar otroku rečete, kar otroka učite nima še nobenega učinka. Pač pa se zrcali v otroku, če ste dobri in to dobroto izražate s svojimi kretnjami, če ste hudobni, togotni in to izražate v svojih kretnjah, skratka vse, kar sami delate. To je bistveno. Ves otrok je čutni organ, odziva se na vse kar zaznava na ljudeh v okolici. Zato nikakor ne smemo misliti, da se otrok lahko z razumom nauči, kaj je dobro in kaj slabo … pač pa moramo vedeti, da se vse, kar v otrokovi okolici počnemo, odraža v njegovem organizmu, v duhu, duši in telesu.«
Carlgren (1993, str. 29) navaja tudi ugotovitve ameriške otroške psihologinje Fraibergove, ki je velik del svojega dela posvetila boleznim zaradi pomanjkanja predanosti (»diseases of non-attachment«). Svoja opazovanja o razvoju otroka v prvih letih je v knjigi Magična leta povzela takole:
Naučili smo se, da psihične lastnosti, ki jih imenujemo človeške, niso del splošne dednosti dojenčka … Niso instiktivne … in se ne pojavijo same od sebe z dozorevanjem. Človeška ljubezen, ki je več kot samoljubje, se rodi v družini, s čustvenimi vezmi, ki se vzpostavljajo v njej. Človeška inteligenca je v veliki meri odvisna od sposobnosti uporabe simbolov. Še zlasti govor ni samo proizvod večjih človeških možganov in govornega organa. Govorjenja se navadimo z zgodnjim čustvenim stikom. Tudi zavest o samem sebi kot posamezniku, pojem »jaz«, osebno identiteto, pridobi otrok z zgodnjim čustvenim stikom s starši. Rezultat učenja je tudi človekova zmaga nad nagoni, njegova lastnost, da jih zavira, jim postavlja meje, da celo ravna proti svojim nagonom, če so v nasprotju z višjimi cilji in nameni, ki si jih je zastavil. Vse to si človek pridobi le z ljubeznijo v prvih letih življenja. In končno vest, ta največja pridobitev kulturnega napredka (in razvoja zavesti), ni del njegove splošne dednosti, temveč rezultat starševske ljubezni in vzgoje.
Takšno pogled na otrokov razvoj nam lahko pomaga razumeti Steinerjevo predstavo o otroku kot čutilu in tudi potrjuje vlogo posnemanja v predšolskem obdobju. Poudarja pa na drugi strani tudi pomen čustvenih stikov v družini, ki so nujen predpogoj za zdrav razvoj otroka.
Carlgren (1993, str. 29) nadalje navaja, da vtisi iz zgodnjega otroštva nimajo samo psiholoških posledic, ampak tudi fiziološke. Najbolj nenavaden primer tega so po njegovem mnenju otroci, ki so jih vzgojile živali. »Volčja otroka«, ki ju je protestantski misijonar Singh našel leta 1920 v Midnaporeju v Indiji, sta imela vrsto nenavadnih značilnosti: prednji zobje so bili daljši in bolj ostri kot pri ljudeh, otroka sta čepela, ker nista mogla stati, oči so bile skoraj okrogle in podnevi sta jih zaradi zaspanosti komaj držala odprte, medtem ko so bile ponoči široko odprte. Otroka sta jedla kot psi in spala na tleh, zvita v klobčič. Teme se nista bala, pač pa svetlobe in ognja.
Rudolf Steiner razlaga nastanek teh sprememb. Poudarja, da se organi človekovega fizičnega telesa oblikujejo do sedmega leta. V razpravi Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti (1994, str. 21-23) je zapisal:
Seveda organi kasneje še rastejo, vendar v oblikah, ki so se razvile do tega časa. /…/ Kot je narava poskrbela fizičnemu telesu za pravilno okolje pred rojstvom, tako mu mora po rojstvu poskrbeti za primerno fizično okolje vzgojitelj. /…/ Dve čarobni besedi razodevata, kako otrok doživlja svojo okolico. To sta posnemanje in zgled. /…/ Kar se dogaja v fizični okolici, to otrok posnema in pri posnemanju dobijo njegovi fizični organi dokončne oblike; kasneje samo še rastejo. Treba si je seveda predstavljati okolico v najširšem pomenu besede. Sem ne sodijo le stvari in predmeti, ki so okrog otroka, temveč vse, kar se okrog njega dogaja, kar lahko otrok s svojimi čuti zaznava in kar lahko iz fizičnega prostora vpliva na njegove duhovne sile. /…/ Če je v otrokovi okolici dovolj svetlobe in barv, se mu razvije zdrav vid, če v svoji okolici vidi moralne zglede, se mu razvijejo fizične zasnove za zdrav moralni čut.
To Steinerjevo stališče je bilo videti popolnoma neverjetno v času, ko še zdaleč niso vedeli kako pomembni so otroški vtisi v prvih letih. Znanstveniki in vzgojitelji pa so po mnenju Carlgrena (1993, str. 30) v zadnjih desetletjih zbrali nemalo dokazov, ki potrjujejo njegovo predstavo o »otroku kot čutilu«.
SE NADALJUJE
Iz dipomske naloge “Oblikovanje odnosa do narave v Waldorfskem vrtcu Maribor – Mavrična dežela”
Avtorica Jasna Potisk, Maribor 2012
Mentorica izr. prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec
vitaFIT
Nedavni Komentarji