fbpx
VITAFIT - portal za zdravo in aktivno življenje

Izobraževalni kotiček: KAKO NASTANEJO BOLEZNI? (1.del)

Na portalu za aktivno in zdravo življenje Vitafit pričenjamo z IZOBRAŽEVALNIM KOTIČKOM, ki bo gotovo razblinil marsikatero dogmo, ki jo imamo za resnično in nespremenljivo. A resnica je osvobajujoča.

Kako je prišlo do tega, da današnja medicina ne zdravi niti ene kronične degenerativne bolezni in so zato ljudje po vsem svetu do konca življenja odvisni od zdravil?

Priredila: Ivona iz rodu Živković
Prevedel: Primož iz rodu Durjava

Louis Pasteur – plagijator in prevarant

Že leta 1923 je bila objavljena knjiga: »Bechamp ali Pasteur? Izgubljeno poglavje v zgodovini biologije« (orig. Béchamp or Pasteur? A LOST CHAPTER IN THE HISTORY OF BIOLOGY), ki jo je napisala Ethel Douglas Hume in z isto tematiko se je pozabaval R. B. Pearson 1942: »Pasteur: plagijator, prevarant – teorija mikrobov je eksplodirala« (orig. Pasteur: Plagiarist, Impostorthe Germ Theory Exploded).

Obe knjigi nista imeli medijske promocije, da bi lahko postali popularni. Ravno obratno, zdi se, da sta bili pred javnostjo spretno skriti. Celo danes o njiju zelo malo vemo, čeprav je bila v Angliji leta 2006 izšla še ena izdaja. Obe knjigi razkrivata težak spor, ki je sredi in koncem 19. stoletja potekal v medicinskih krogih v Franciji glede tega, kako nastajajo bolezni. Na eni strani je bil uglednen profesor iz medicinske fakultete in biokemik AntoineBechamp (1816 – 1908), katerega ustvarjanje in delo pozna danes nasploh malo zdravnikov in na drugi strani poveličan Louis Pasteur (1822 – 1885), kemik, ki je proučeval fermentacijo in ki je prišel v vse šolske učbenike.

Levo Dechamp in desno Pasteur.

Iz tega znanstvenega spora je kot zmagovalec prišel Louis Pasteur, ki je bil takrat družbeno vplivnejši, čeprav v medicinskih krogih ni imel velikega ugleda. Pridobil si ga je pozneje, zahvaljujoč medijem in močnemu poslu, ki ga je razvila industrija vina in piva, ki koristi proces fermentacije, kar je tudi Pasteur raziskoval za njihove potrebe.

Čeprav je sam Pasteur pred koncem življenja priznal, da je naredil napako v smislu teorije o mikrobih, je na njegovih postulatih zasnovana moderna biološka teorija, na kateri sloni celotna moderna medicina. Tako se danes v vseh medicinskih učbenikih piše, da največji del bolezni v človeškem organizmu (pa tudi pri živalih in rastlinah) nastane z delovanjem mikroorganizmov (virusov, bakterij, glivic), ki iz zunanje sredine vstopajo v organizem in ga zastrupijo. To sproži reakcijo imunskega sistema in vnetja. Z nadaljnjim razmnoževanjem mikroorganizmov v tkivih lahko nastanejo težke degenerativne spremembe. Pasteur je trdil, da je od vrste mikroba odvisno, katera bolezen se bo v organizmu razvila. Robert Koch (1843 – 1910) je kasneje poizkušal klasificirati vse te mikroorganizme, ki izzovejo bolezni in jih tudi čim več odkriti. Po tem principu so mikrobi vedno iste oblike in se prenašajo iz enega organizma na drugega, iz živali na človeka.
Pasteurove znanstvene predpostavke se še danes uporabljajo v medicinski diagnostiki in znanosti. To pomeni:

  1. Najde se žival ali človek z določeno boleznijo.
  2. Iz tkiva se izolira mikroorganizem v določeni kulturi.
  3. Ta se vstavi v telo zdrave eksperimentalne živali in ko le-ta zboli – se zaključi, da ta žival ima isti patogen kot originalna.

In to je bil dokaz (in še danes je), kako nastanejo bolezni. Simptom manj ali več dajo v niz simptomov, značilnih za ta mikrob. Moderna medicinska diagnostika je tako postala enigmatika. Večkrat isti simptom označuje različne bolezni in ista bolezen se lahko izrazi z različnimi simptomi – po načelu »lahko da je, ampak ni pa nujno«. Študenti medicine se zato pretvarjajo v stroje za ponavljanje: simptom – vzrok – bolezen –terapija, pričemer mnogi sčasoma popolnoma izgubijo smisel za razmišljanje s svojo glavo. Posumiti, da z blagoslovljeno medicinsko stroko nekaj v temelju ni v redu, bi predstavljalo pravo krivoverstvo.
Tako sta Pasteur in Koch postavila temelje monoformizma, medtem ko je moderna medicinska znanost napravila celo paleto antibiotikov za določene patogene klice. Zahvaljujoč »genialni« praksi enega psevdo zdravnika, ki se je spretno s pomočjo enega falsifikata uspel prebiti do članstva v anlgeškem Kraljevkem zdravniškem društvu in do zdravniške diplome – Edwarda Jennerja – se je oblikovala ideja, da se je proti virusom najbolje boriti s pomočjo cepljenja, to je z aktiviranjem imunskega sistema, preden virus prispe do organizma. Farmacevtska industrija je bila navdušena nad to idejo in narejena so bila prva cepiva (z zakrnelimi virusi) za vse posamezne bolezni. Do 1950. leta so praktično vsi poznani virusi bili pod nadzorom in stotine milijonov ljudi se je cepilo. Z ene strani je ustvarjen dobičkonosen posel s cepivi in z druge strani v »civilizirani« družbi ni več tuberkuloze, otroške paralize, kolere, davice, črnih koz, bubonske kuge …
Današnji zdravniki zelo samozavestno pravijo, da je zahvaljujoč moderni medicini, antibiotikom in še posebej cepivom izkoreninjeno veliko število infektivnih bolezni. Istočasno isti zdravniki niso v stanju pojasniti, od kod prihajajo novi smrtonosni virusi kot je to ebola, HIV, legionarska bolezen, ptičja gripa, tuberkuloza odporna na antibiotike …

Da bi bila skrivnost še večja, so se v zadnjih petdesetih letih pojavile popolnoma nove bolezni, za katere se prav tako ne ve, kako so nastale. In pojavljajo se v tako velikem številu ravno v »civilizirani družbi«, da so dobile epidemiološke razsežnosti. To so: povišan krvni tlak (hipertenzija), razna srčna obolenja, diabetes, rak, Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, avtizem, shizofrenija … Za mnoge od njih sedaj odkrivajo, da so prav tako infektivne, na primer želodčne razjede ali bolezni srca.
Na osnovi kataloga kroničnih bolezni za katere se smatra, da so povzročene z »infekcijo« bakterij, David A. Relman iz standfordske univerze v ZDA, v ta katalog sedaj vključuje tudi različne oblike črevesnih vnetij, sarkoidozo, Vengenerovogranilomato, primarno žolčno cirozo, revmatoidni artritis, lupus, diabetes melitus, kavasaki bolezen, velikooblik srčne arterioskleroze, Alzheimerjevo bolezen, mnoge psihiatrične bolezni, cerebralno paralizo, policistične bolezni jajčnikov in tudi nekatere motnje debelosti. Ta lista je še veliko daljša.
Pred kratkim so odkrili, da je arterioskleroza tudi bakterijski proces, čeprav pravzaprav nihče ne trdi, da so bakterije vzrok za arteriosklerozo. Vendar pa so vzorci pokazali, da se v 99% v njih nahaja bakterija klamidija pljučnice, to je bakterija, ki povzroča pljučnico in bronhitis. Odkrit bacil je soroden bacilu chlamydiatrachomitis, ki je povzročitelj trahome, ki vodi v bolezen slepote v »tretjem svetu«. Multipla skleroza je vezana na humani herpes virus 6, agent Roseolainfantum, čeprav nihče ne trdi, da multipla skleroza iz tega virusa tudi nastaja.
Vendar pa si virusi in bakterije pri vseh omenjenih boleznih najdeni. Od kod prihajajo? Iz zemlje? Iz atmosfere? Iz vesolja? Ali pa jih morda ustvarja sam človeški organizem?

MONOMORFIZEM ALI PLEOMORFIZEM

Za razliko do Pasteurja je Antoin Bechamp trdil, da vsi mikroorganizmi prihajajo iz samih živih bitij, iz tkiv – še posebej iz tkiv v tekoči obliki/krvi in da so pleomorfni, kar pomeni da menjajo obliko (pleo = sprememba; a morphe = oblika), ki je odvisna od spremembe stanja v okolju, v katerem se nahajajo (pH vrednost, količina kisika, stupov, prostih radikalov …). Bechamp je na ta način prvi postavil teorijo pleomorfizma.
Po doktorju Bechampu torej virusi prehajajo v bakterije, te v glivice in nazaj. Ko se razvijajo v laboratorijskih pogojih pod točno določenimi pogojiso streptokoke vedno streptokoke, če pa se jim zamenja pH vrednost medija v katerem rastejo, se bo ta strep bacil spremenil v nek drugi mikrob.
V šolah pa se bakterije vzgajajo na vedno istih podlagah. Na primer vsi »strep« organizmi v bolnišničnih laboratorijih se vedno vzgajajo na podlagi iz sterilne človeške ali zajčje krvi, pomešane z agarom (vrsta alge, ki se pri tem koristi). Če so vzgajane na isti krvni agari in pri istem specifičnem pH-ju (7,6 – 7,8) in pri določeni temperaturi, potem vsi mikroorganizmi rastejo na isti način – vse streptokokne bakterije so v obliki žogic v vrsti. Če bi se pogoji spremenili bi tudi bacili spremenili obliko. Pleomorfizem pomeni, da je telo domačina udeleženec v infekcijah in infektivnih boleznih, torej nasprotno od tega, kar so trdili Koch in Pasteur, ko so verjeli, da je organizem sterilen in da je zato samo pasivna žrtev mikrobov.
Za razliko od pleomorfizma, je monomorfizem v stanju, da pojasni precej tega. Odpornost proti nekaterim bakterijam postaja vedno večja. Bakterija ne mutira v obliko, ki je odporna na antibiotik, ona se pravzaprav menja, razvija drugače, menja obliko. To je velika razlika. Mutacije se redko dogajajo, pleomorfizem pa se dogaja nenehno. Drugi problem je, da zagovorniki monomorfizma niso sposobni napraviti primerne klasifikacije mikroorganizmov – na primerne družine, rodove, vrste in da med njimi naredijo povezave.

PROTIT

Da v vodi obstaja nekaj, kar je živo, je odkril že v 17. stoletju Antonie Philips van Leeuwenhoek (tvorec prvega mikroskopa – to so pravzaprav debela očala, s katerimi je opazoval drobcene delce). Ko je tako opazoval vzorce deževnice, je opazil, da je v njej »nekaj živega«. Nekoč je zbral svežo deževnico in jo dal v epruvete, ki jih je zapečatil. V začetku se ni nič dogajalo. Tudi po nekaj dnevih ni bilo nikakršnih sprememb. Četrtega dne pa so se pojavile majčkene pikice, ki so migetale v vodi. Leeuwenhoek ni mogel pojasniti, od kod so prišle, razen na način, da so nastale v sami vodi. Vendar zainteresiranih za ta pojav takrat ni bilo.

Bechamp je prvi začel trditi, da vsi mikrobi v telesu nastajajo iz majčkenih pikic v krvi, ki jih je on imenoval mikrozime (ali somatidi ali protiti). Protit je nemška beseda, medtem ko je francoska somatid. Angleži sploh nimajo besede za ta fenomen.

Zdrave in nezdrave celice krvi. Belepikice so protiti (mirkozime ali somatidi).

Protiti se jasno vidijo, če gledamo pod mikroskopom, čim je podloga dovolj temna. To so najmanjše oblike proteinov, to so torej najmanjše oblike življenja. Najmanjša oblika življenja torej ni celica, kakor je še pred 300 leti trdil William Harvey in česar se moderna biologija še danes oklepa. Razlog zakaj mnogi biologi še danes ne vidijo protitov je zato, ker jim v šoli nihče ni povedal, da jim morajo videti. Protiti se nahajajo v krvi vsakega živega bitja. Ko se premaz krvi pusti na laboratorijski plošči dan ali dva, se dobesedno vidi, kako gredo iz rdečih krvnih telesc mikroorganizmi, torej mikroorganizmi, ki se menjavajo in razgrajujejo v patološke oblike, medtem ko se proces gnitja nadaljuje. Ko je gnitje končano, ko ni več ničesar, kar bi bakterije lahko pojedle, se ponovno razstavijo in »izginejo«, ker se vrnejo v obliko drobcenih pikic. Glede na to, da so protiti uničenih bakterij še dalje živi, to pomeni, da so le-ti živi konec in začetek vseh celic, organov, tkiv, bitij fizičnega življenja. Vse žive oblike nastajajo izprotitov z njihovim utelešenjem. Oni jedo sami sebe in se ponovno rojevajo. In to je tudi načelo uroborosa (ouroboros) – kače, ki je svoj rep – starodavnega simbola večnega življenja. Protiti so vedno v organizmu, za razliko od parazitov, ki prihajajo v organizem od zunaj in s katerimi lahko pridemo v stik najpogosteje zaradi slabe higiene.

Ko se izvrši razgrajevanje materije na najbolj drobcene delce, pridemo do atomov in delcev, a pri živem organizmu so to protiti.

V francoskih znanstvenih krogih od vekomaj namenjajo pozornost pleomorfizmu. Nekateri so celo smatrali, da obstaja edinstvena zbirka mikroorganizmov na celotnem planetu in da se v njej nahaja celoten genetski material – Genom- ki predstavlja samoreproduktivni del celice. Iz tega splošnega »Genoma« nastajajo vsi mikroorganizmi na svetu.
Drugi so smatrali, da ima vsak organizem pristop do tega »Genoma – genetskega bazena« in si izposoja oblike, ki so mu potrebne za obstanek. Nemško stališče je v tem smislu predstavil Günther Enderlein in ni se mnogo razlikoval od francoskega stališča. Enderlein je še 1935. leta trdil, da vsi mikroorganizmi nastajajo iz protitov, tako se protit v svojem vrhuncu in hkrati najbolj degenerativni fazi pretvarja v glivico Mucor Racemosis. Pri prehajanju iz originalnega protita do glivične oblike se manifestirajo vse poznane bakterije, če so pogoji za njihovo manifestacijo odgovarjajoči. Glivica Mucor Racemosis je tako konec začetka. Po njenem razpadu se vse organske materije razpadejo nazaj v protit od koder so tudi nastale. In to je novi začetek življenja.
Protit je neuničljiv in to je božji delec življenja. Protit živi večno! Zato je dilema, kaj je nastalo prej – jajce ali kokoš – že zdavnaj presežena.

FERMENTACIJA

Velik del dela Antoina Bechampa se nanaša na proces fermentacije. Louis Pasteur je – kakor dokazujejo mnoge knjige – velik del svojega znanstvenega dela prepisal od njega in ga prikazal kot svoje odkritje in teorijo o protitih je na vse mogoče načine diskreditiral.
Kaj je fermentacija? To je primitivna oblika hranjenja, po kateri sledi gnitje. V živem in zdravem organizmu je vloga protita ta, da so kemijski in biološki agenti (posredniki) transformacij/preobrazb, ki se odigravajo v času procesa hranjenja (izmenjave materije). Pri bolnem stanju oni postanejo agenti fermentacije, pri končanju življenja organizma pa so agenti gnitja (popolne razgradnje). Vse to so načini prehranjevanja in to je značaj življenja. Protit se zatopretvarja po potrebi (ko mora okolico očistitiod kislin na primer) v viruse, bakterije ali glivice, fermentira sladkor in vino ali strjuje mleko ali gnije jajca (po Pasteurju to delajo mikroorganizmi iz zraka).
Apnenec je sestavljen iz protitov bakterij, ki so obeležile neko geološko obdobje in ta material bo zato v stiku z vodo začel fermentirati (začel se bo hraniti). Mumije iz Egipta so tudi polne protitov, ki v dotiku z vodo začnejo fermentacijo. Oni preprosto nadaljujejo življenje po nekaj tisoč letih.
Ko vulkanska lava uniči celoten predel v okolici vulkana, prvi lišaji nastanejo potem, ko protiti uničene flore in faune pridejo v kontakt z vodo. In tako se življenje nadaljuje. Po počasnem odmrzovanju so protiti mamuta, ki je poginil pred več kot 50.000 leti (ocene znanstvenikov), spontano pokazali, da so živi in so začeli fermentacijo v sladkorni raztopini.
Ruski raziskovalci so celo leta 1926 dokazali, da so protiti, ki so jih izolirali iz petroleja, pokazali popolno sposobnost za življenje in pričeli so fermentacijo sladkorja. Protiti se ne uničijo niti na temperaturi 1.300 stopinj Celzija niti v žvepleni kislini. Obstajajo celo trditve, da so protite našli v rjavem premogu v nekem eksperimentu v Nemčiji.
V kolikor so točne znanstvene trditve, da kameno olje nastane iz magme (in ne od fosilnih ostankov), to pomeni, da so protiti v magmi in da so praktično povsod okoli nas. Njihova koncentracija v atmosferi – po raziskovanju nekaterih znanstvenikov (dr. William Donald Hamilton) – celo privede do vremenskih sprememb, dežja in snega. To se domnevno dogaja takrat, ko protiti »želijo« izstopiti iz atmosfere na zemljo.
Hamilton in Christner resda nista omenjala protitov ampak bakterije, za katere sta verjela, da obstajajo v atmosferi, saj so na več lokacijah v Franciji, Ameriki in na Antartiki odkrili prisotnost proteinov v ledu in svežem snegu.

MIKROORGANIZMI SO POSLEDICA IN NE VZROK BOLEZNI

Kako nastanejo mikroorganizmi?
Po Beshampovi teoriji se protiti v odvisnosti od tega, koliko je organizem zastrupljen zaradi kislosti okolice, zbirajo, povezujejo med seboj in začnejo kot virusi, bakterije ali glivice po potrebi čistiti okolje oziroma kisel medij. Ker razvijajo svoje posebne oblike – viruse, bakterije – one izvajajo svoj lastni metabolizem in tako začnejo ustvarjati tudi proizvode metabolizma – kisline, ki so za okolje in telesne tekočine škodljive. Ti strupeni odpadni proizvodi so vzrok za vnetja in podpirajo nadaljnjo rast teh mikroorganizmov oziroma njihovo razmnoževanje, kar za njih ustvarja ugodno okolje. V določenem stadiju je njihov razvoj popolnoma patogen (izzove bolezen) in parazitski. Zato so mikroorganizmi posledica in ne vzrok za bolezni.

To je omenjeno celo v nekem modernem medicinskem učbeniku: »V kolikor je koncentracija (nanaša se na tekočine izven celice) spremenjena, tako da vsebuje preveč ali premalo te substance (nanaša se na hranila), postanejo celice bolne in se obnašajo abnormalno, da bi na koncu začele umirati.« (Jacobs, S. &Francone, C., Elements of AnatomyandPhysiology).
“U stvarnosti, nije bakterija ta koja proizvodi bolest, mi verujemo da su to hemijskisastojci tih mikroorganizama podstaknuti neuravnoteženim ćelijskim metaboliozmom u čitavom organizmu kojizapravo proizvode bolest” (Godišnji izveštaj članova Upravnog Odbora Smitsonijan instituta, 1944., u vezi analize rada Rajfovog mikroskopa i njegovog otkrića.)
»V resnici ni bakterija tista, ki povzroča bolezen, mi verjamemo, da so to kemične sestavine teh mikroorganizmov, ki so spodbujene z neuravnoteženim celičnim metabolizmom v celotnem organizmu, kar pravzaprav proizvaja bolezen.«
(Letnoporočilo članov upravnega odbora Smitsonijanskega inštituta 1944 v zvezi z analizo dela Rifeovega mikroskopa in njegovega odkritja).
Dr. John Henry Tilden je že 1926 leta objavil knjigo Toxemia, v kateri med drugim tudi navaja: »Bolezni nastajajo, ko izločanje odpadnih proizvodov metabolizma postane blokirano. Normalni celični metabolizem ustvarja odpadne proizvode. To, čemur pravimo bolezen, je pravzaprav kriza toksemije (vzrok za nastanek bolezni), ko telo poizkuša odstraniti strupe, ki so se nekje zalepili zaradi napačnega načina življenja.«
Vendar se protiti lahko razvijejo tudi v drugačni obliki in se oblikujejo v celice organizma, ki lahko pomagajo pri regeneraciji tkiva.
Po Enderleinovi formulaciji so bili protiti oziroma bakterije, ki so se uporabljale kot zdravilo v času Bechampa, gojeni v mediju, ki je bil sestavljen iz asparagusa in agare. Francoski bakteriolog Gatson Nesen je celo opisal celoten ciklus protita, ko je vzel v obzir, da so vse bakterije nastale od posameznih protitov. On je pokazal in opisal vsako stopnjo kot tudi povratni proces, ko se bakterija preoblikuje nazaj v protit in na ta način prišel do tega, kar je tudi bil cilj – da se odkrije nov življenjski ciklus bakterije.

V kolikor je Bechampova teorija točna, bi se morala v prihodnosti preučevati nova biologija, ki bi slonela na sledečih predpostavkah:

  1. Kri ni sterilna.
  2. Celica ni najmanjša enota življenja.
  3. Mikrobi prihajajo iz krvi (tkiv v tekočem stanju) ali iz drugih tkiv, zato da bi razgradili tkivo, ko več ne morejo v njem živeti in tako ohranjati svoj lastni metabolizem v okolju, v katerem so se našli.
  4. Zdravljenje z antibiotiki (antibiosis = proti življenjski) in cepljenji / vakcinacijami (vaca/vaccina = krava) enostavno nimajo nobenega smisla. Edini, ki imajo od Pasturjeve teorije korist, so farmacevtski karteli, ki so od človeškega organizma naredili najbolj dobičkonosno tržišče.

Nadaljevanje sledi!

Priredila: Ivona iz rodu Živković
Prevedel: Primož iz rodu Durjava

Slike: http://www.ivonazivkovic.net

vitaFIT

Dodaj komentar

Prijava na novice

[recaptcha]