Smeh je pol zdravja

Štefan je povabil svojo mamo na večerjo v svoje študentsko stanovanje. Med večerjo je njegova mama ugotovila, da je njegova sostanovalka Julija zelo lepo dekle. Že nekaj časa ji je po glavi rojila misel, da imata morda le tesnejši odnos. Nenadoma se je počutila nesigurno… Med večerjo ju je opazovala. Večkrat se je vprašala, ali ima Štefan z lepo sostanovalko mogoče le več skupnega, kot normalno oko lahko vidi. Štefan je videl zamišljeno mamo in rekel: Draga mama, vem kaj misliš, ampak lahko mi verjameš, ona je samo moja sostanovalka in nič več! Čez slab teden pravi Julija: Štefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogrešam majhen lonec. Nikjer ga ne najdem! Štefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s seboj, vseeno pa ji bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal: Draga mama, ne rečem, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne rečem, da ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na večerji, pogrešava lonec. Tvoj Štefan. Nekaj dni kasneje je dobil Štefan pismo. Odpre ga in bere: Dragi Štefan, ne rečem, da ti z Julijo spiš, in tudi ne rečem, da ti z Julijo ne spiš. Dejstvo pa je, da če bi ona spala v SVOJI postelji, bi lonec že zdavnaj našla… Tvoja mama