Napisal:

So – Avtor

Prolog

Poziv za podporo pri raziskovanju izvora/porekla vsega zla na tem svetu in poti za izstop iz igre smrti

Drage sestre in bratje !

V veliko čast mi je, da vam lahko pošljem ta apel ali poziv v pisni obliki. Izbral sem vas tako, da sem poslušal svoje srce namesto uma, zato je vaše število izbrano in majhno. Kaj to pomeni, da ste nekaj posebnega? Zame zagotovo ste, saj je vsak izmed vas na nek svojski način name naredil pozitiven vtis in nalil sok zaupanja.

Kot mi je to v zadnjem času prišlo v navado, bom ta apel oblikoval v leposlovno esejsko obliko, vendar mi še prej dovolite, da razvijem nekaj misli, katere naj razjasnijo ta moj nenavaden poizkus za vzpostavitev sodelovanja med nami.

Vsak poziv ali apel – če se omejim samo na to obliko komunikacije – ima v ozadju nek motiv So-Avtorja. Vsak. In zelo logično se mi zdi, da če So-A vtor sam iskreno razkrijem svoj motiv ali celo motive zanj, lahko na najpreprostejši način pojasnim njegovo vsebino.

Obstaja velika verjetnost, da vas je ob branju samega naslova spreletel srh in objela groza. Ko se to zgodi, se človek nehote
vpraša: »Ali si res želim sodelovati pri tej norosti? Zakaj bi nekdo raziskoval izvor ali poreklo zla? Zakaj se rajši ne usmeri v iskanje ljubezni, sreče, zadovoljstva, obilja, …?«

Vsa ta in še mnoga druga vprašanja so na mestu in so popolnoma pričakovana. Zakaj so pričakovana? Zato, ker je VSAK ČLOVEK v temelju/esenci/bistvu DOBROHOTEN. Samo poglejte si božansko lepoto novorojenega deteta. Ali se vam je kdaj zazdelo, da je dojenček zlohoten? Seveda ne.

Zato je vse, kar je povezano z zlohotnostjo, za umsko uravnovešenega človeka odbijajoče in nenaravno. Zato je tudi vaš prvi odziv popolnoma zdrav in primeren. To pomeni, da ohranjate svojo dobrohotnost. To je dobro. Zato sem vas izbral za potencialne podpornike.

Tudi sam sem dobrohoten človek. Toje ena izmed mojih vrlin, ki jo še posebej negujem. Ker me izpolnjuje in mi daje smisel življenja.

Seveda se vsak človek pri zdravi pameti vpraša, kaj me je prijelo, da se ukvarjam z raziskovanjem izvora zla. Ali mi je to sploh potrebno? Zakaj skušam še vas potegniti v to srhljivo igro? Ali je nevarno? …

Odgovor je nepričakovan: Neglede kako nevarno je, zagotovo JE manj nevarno, kot pa narediti nič.

Dovolite mi, da vam pojasnim, zakaj je tako pomembno raziskati zlo in najti izvor vsega zla? Zakaj sem prepričan, da je zato, da izgradimo utopičen, pravljično lep svet dobrohotnosti, ljubezni, obilja, spoštovanja, sodelovanja, enakovrednosti, zaupanja, …, se potrebno soočiti s samim zlom?

Pred nekaj več kot sedmimi leti, sem se ne več rosno mlad znašel na življenjskem razpotju. Nekako sem globoko v sebi zelo jasno vedel, da bodo takratne trenutne odločitve usodno vplivale na moje nadaljnje življenje. Vsak ima svojega notranjega prišepetovalca. Lahko jih ima tudi več, kar seveda ni dobro. Ta prišepetovalec je lahko angel ali pa tudi demon. Glas enega ali drugega se sliši, kadar je tvoja frekvenca usklajena s frekvenco prišepetovalca. Hvalabogu, da sem takrat iskreno in zares imel dovolj »lažnivega in zlohotnega« prišepetovalca-demona in sem s tem dal možnost, da se mi oglasi moj prijatelj angel varuh.

To nikakor ni bil običajen monolog niti razgovor. Zdelo se mi je, da se same misli ne oblikujejo spontano v meni samem, ampak jih pobiram iz zraka na ulici. Sporočilo in nauk iz tega »razgovora« je bil naslednji:

»Ves napor, da bi si izpopolnil življenje v zadovoljstvo, srečo, obilje, dobro zdravstveno počutje, …, bo jalov, če ne boš za zmeraj odstranil ovire in okove, ki te vežejo vstran od teh dobrobiti.«

»Katere ovire? Katere okove?«

»Če želiš ljubiti, moraš premagati strah.«

»Kakšen strah?!«

»Strah pred smrtjo in strah pred pomanjkanjem obilja.«

»Kako naj to naredim?«

»Sooči se s strahom tako, kot sam že dobro veš in znaš. Spomni se.«

Ta notranji klic je bil tako močan, da mi ni pustil nobene možnosti dvomiti ali naj to naredim. Seveda se mi ni na začetku niti sanjalo, kaj naj pravzaprav zares naredim, vendar so v nadaljevanju vse stvari in vsi nadaljnji dogodki začeli dobivati svoj pravi smisel in veliko moč, ki jo raje kot moč imenujem modrost.

Od opisanega trenutka sem dve leti preživel v Mariboru »na ulici«, brez enega evra dohodka, brez prave strehe nad glavo, dve zimi brez ogrevanja, brez elektrike … Trdim, da sta to dve najpomembnejši leti mojega življenja, ki sta me obogatili za neprecenljivo izkušnjo. Na podlagi le-te je moj pogled na sebe samega popolnoma drugačen, kot je bil pred njo. Danes cenim svoje življenje in vem, da sem utelešen na Zemlji zato, da izpolnim svojo zavezo. Da poiščem ključe za izhod iz tega »labirinta«. Da pomagam ljudi prebuditi iz te nočne more.

Zelo dolgo mi ni bilo jasno, zakaj mi je bilo rečeno: »Če hočeš ljubiti, moraš premagati strah.« Sedaj seveda to vem in razumem.

Vsi vemo, da je fizični svet, svet dualnosti oziroma polarnosti. Ampak skrivnost, ki jo malokdo pozna, je v tem, da je načelo dualnosti oziroma polarnosti, eno izmed osmih načel zakona, ki deluje v vseh kraljestvih bivanja. Kaj pomeni? Pomeni, da ima vsaka stvar in vsak miselni konstrukt svoja dva pola oziroma ekstrema. Majhno in veliko sta dva pola iste stvari, ki je dolžina.
Vroče in mrzlo sta stvar temperature. Razliko ustvarjajo samo različne stopnje jakosti oziroma moči. Ko pogledate na
termometer, kdaj se začne vroče in kdaj se konča mrzlo? Takšna stvar, kot je absolutna vročina ali absolutni mraz namreč ne obstaja.

Poglejmo si primer svetlobe in teme. Svetloba in tema sta ena in ista stvar. Tema je samo popolno pomanjkanje svetlobe. Torej je v popolni temi jakost energetske frekvence svetlobe enaka nič. Pomeni popolno pomanjkanje te frekvence.

Kaj pa ljubezen. Ali je nasprotje ljubezni sovraštvo? Nikakor ne. Nasprotje ljubezni je strah. In kljub temu sta ljubezen in strah ekstrema ene in iste stvari. Sedaj se boste še bolj začudili. Ta stvar je ZNANJE o RES-JE. Ljubezen je stanje popolnega znanja o RES-JE, medtem ko je strah stanje popolne IGNORANCE/NEVEDENJA.

Obstaja velika verjetnost, da vas je ob branju samega naslova spreletel srh in objela groza. Ko se to zgodi, se človek nehote vpraša: »Ali si res želim sodelovati pri tej norosti? Zakaj bi nekdo raziskoval izvor ali poreklo zla? Zakaj se rajši ne usmeri v iskanje ljubezni, sreče, zadovoljstva, obilja, …?«

Tudi sam sem dobrohoten človek. Toje ena izmed mojih vrlin, ki jo še posebej negujem. Ker me izpolnjuje in mi daje smisel življenja.

Odgovor je nepričakovan: Neglede kako nevarno je, zagotovo JE manj nevarno, kot pa narediti nič.

»Katere ovire? Katere okove?«

»Če želiš ljubiti, moraš premagati strah.«

»Kakšen strah?!«

»Strah pred smrtjo in strah pred pomanjkanjem obilja.«

»Kako naj to naredim?«

»Sooči se s strahom tako, kot sam že dobro veš in znaš. Spomni se.«

Zelo dolgo mi ni bilo jasno, zakaj mi je bilo rečeno: »Če hočeš ljubiti, moraš premagati strah.« Sedaj seveda to vem in razumem.

Vroče in mrzlo sta stvar temperature. Razliko ustvarjajo samo različne stopnje jakosti oziroma moči. Ko pogledate na

termometer, kdaj se začne vroče in kdaj se konča mrzlo? Takšna stvar, kot je absolutna vročina ali absolutni mraz namreč ne obstaja.

S simbolično Sliko 1 sem hotel jasno pokazati, da se vse, kar je pomembnega, vrti okoli RES-JE. Zato je logičen zaključek ta, da če želimo najti izvor vsega zla – ki je ignoranca, privid, vraževerje, izprijenost, suženjstvo, narobe, blaznost – moramo iskati RES-JE.

Navidez nerešljiv problem, ki se pojavi, kadar želimo odkrivati RES-JE, je ta, da je RES-JE absolutna. Človek s svojimi omejenimi možnostmi zaznave realnosti namreč ne more dojeti absolutne RES-JE. Če bi lahko, bi bil ABSOLUT. Pa ni. Je holografski odtis le-tega. Človek ni Avtor oziroma Tvorec, ampak je So-Avtor oziroma So-Tvorec. Zato bi bilo nesmiselno odkrivanje RES-JE na ta način. Na ta način človek pade v zajčjo luknjo oziroma labirint iz katerega ne najde izhoda.

Zato raje uporabimo preiskovalni trik/metodo, ki se imenuje apofatična preiskava. Beseda apofatična izvira iz samostalnika apofaza, le-ta pa iz grškega glagola apophemi (ἀπόφημι), ki pomeni: »reči ne«. To je metoda logičnega sklepanja, ki se uporablja takrat, ko je dan omejen niz možnosti, da bi prišli do znanja/vedenja, na način izključevanja vsega, kar je negativno.

Če poenostavim: Apofaza je metoda raziskovanja nečesa na način, da raziskujemo to, kar ni.

Na primer: Opisati dobrohotnost je skorajda nemogoče, saj je mnoštvo izrazov dobrohotnosti skorajda neskončno. Zato rajši opišemo njeno nasprotno stran, ki je zlohotnost. Če vemo torej, kaj je zlohotnost in jo odštejemo od vsega, kar je, dobimo dobrohotnost.

Če matematično prikažem apofazo, potem bi to izgledalo takole:

RES-JE – zlohotnost = dobrohotnost

Zgoraj povedano bom poizkušal še bolj poenostaviti. Poglejte si Sliko 1. Dobrohotnost ima mnoštvo sinonimov/ustreznikov, ki vsi označujejo pojme v igri življenja. Zlohotnost pa ima mnoštvo sinominov, ki vsi označujejo pojme v igri smrti.

Tehtnica v Sliki 2 ne kaže na popolno ravnovesje, kajti zlo je danes povečalo svojo »težo« tako, da je tehtnica DOBREGA in ZLA v v globokem nihaju. Popolno ravnovesje je naravno stanje stvari. Vse teži k ravnovesju, čeprav ni nikoli trajno. Vedno obstajajo nihanja okoli ravnotežja, ki so lahko večja ali manjša. O tem govori 5. načelo naravnega zakona, ki je »načelo ritma«. To načelo naravnega zakona najbolj na široko opisuje Vadim Zeeland v knjigah Transsurfing realnosti, ki so prevedene v slovenski jezik.

Danes naša tehtnica izgleda tako kot v Sliki 2.

Če bi želel opisati zlo, bi bilo najbolje, da opišem današnje razmere v svetu. Uporabil bom besede Chrisa Hedgesa:

Vendar pa so to samo simptomi zla. Izvor se mora nahajati nekje drugje. Mnogi So-Avtorji in raziskovalci pa tudi pisci leposlovja so se in se še zmeraj ukvarjajo s tematiko o izvoru zla. Naj omenim izjemen video So-Avtorja Michaela Tsariona, The Origins of Evil¹ in izjemno knjigo So-Avtorja Jeremyja Lockea, The End of All Evil². Priporočam ogled videa in branje knjige. Sam bi jih opredelil kot literaturo, ki je »obvezna za poslušanje in branje«.

1https://www.youtube.com/results?search_query=michael+tsarion+evil 2https://newearth.university/resources/the-end-of-all-evil-pdf-book-by-jeremy-locke/

Prevedel sem delček 1. poglavja iz knjige Konec vsega zla (orig. The End of All Evil).³

Nikoli v zgodovini niso bili tako gosto zbrani elementi proti zlu, ki se manifestira v tiraniji in suženjstvu, kot so to danes. Sanje, ki tlijo v srcih milijard, so v tisočletjih postale močnejše. Rojencem tega sveta dolgujemo svobodo namesto suženjstva, ki ga razume le peščica izmed vseh nas. To je najbolj razburljivo obdobje v vsej človeški zgodovini; to je zora svobode za vso človeštvo.

Svoboda

SVOBODA je neskočna vrednost človeka. Definicija ZLA pa je uničenje svobode. Vse, kar je zlo, je povezano z učenjem, da ima človek omejene sposobnosti.

Preprostost

RES-JE je vedno preprosta. Vsak človek prepozna RES-JE, saj ima zdravo pamet oziroma notranjo inteligenco da lahko loči, kar je PRAV in ne NAROBE, oziroma loči, kar je MORALNO in ni IZPRIJENO.

Narava zla je ustvariti umetno ustvarjene zapletene ideje. To pa zato, da skrije ali prikrije svobodo, ki jo uničuje. Če umaknete zapletenost in strah iz vašega življenja, boste našli čisto in čudovito RES-JE.

Ta RES-JE je narava vaših sposobnosti.

Na tej točki bom prekinil ta Poziv/Apel za podporo pri raziskovanju. Kajti predno ga primerno zaključim, bi vam rad povedal zgodbo, ki ni izmišljena, še manj pa plod moje bujne domišljije in patoloških blodenj. Vsa zgodba temelji na mojem večletnem raziskovanju izvora vsega zla. Seveda je ta zgodba združitev zgodb drugih raziskovalcev podobnih in iste tematike. Tej združitvi sem samo dodal svoj ustvarjalni naboj, svoje izkušnje in svoj pogled na svet. Zgodba, ki je razkrita pred vami, je tako neverjetna, tako morbidna, tako nemogoča, šokantna, da lahko marsikoga odvrne od nadaljnjega branja, kaj šele potencialnega sodelovanja in podpore.

Seveda si tega ne želim. Zato se bom potrudil, da bom čim bolj neposredno preprost. Angleži bi tovrstnemu način podajanja zapletenih tematik rekli »Streetwise Revelation« ali po slovensko »uličarsko razodetje«.

»Kar bo, pač bo,« si pravim. Če si iskreno želite tega, kar večina pravi, da si želi – zadovoljstva, dobrega počutja, zdravja, sreče, svobode, spoštovanja, sodelovanja, iskrenosti, ljubezni, sočutja, obilja za vse, … – potem je ta zgodba, ki jo bom povedal, pa čeprav bo v vas zbudila mnoge neprijetne in odbijajoče občutke, tako pomembna, da je moja MORALNA-DOLŽNOST, da to brez predsodkov naredim.

3 Prevod in priredba So-Avtorja

Predgovor

Pojasnilo

Opozarjam vas, da gre za grobo poenostavitev. V nadaljevanju druženja in skupnega raziskovanja, bomo poglabljali znanje in obravnavali vse podrobnosti. Bistvo tega eseja je izraziti bistvo ponerološkega problema. S prstom bom pokazal na izvor vsega zla. Soočenje s samim zlom je proces, ki se mu ni moč izogniti. In kot boste videli je zlo mogoče premagati tako, da najprej prepoznamo, nato doumemo podrobnosti o njegovem obstoju ter na koncu poiščemo primerne rešitve oziroma obrambno-napadalno strategijo za njegov dokončni poraz.

Prvič se mi dogaja, da pišem esej z veliko mero nesigurnosti. Posledica tega je zgodba, ki nikakor ni izmišljena in ni plod moje lastne umske obolelosti oziroma blodenj, ampak je posledica večletnega holističnega raziskovanja in hkrati ponerološke analize trenutnega stanja naše družbe.

Pri tem raziskovanju sem se moral soočiti s široko paleto najrazličnejših raziskovalnih področij, tako da je nesmiselno, da jih na tem mestu naštevam.

Brez pomislekov lahko rečem, da je ta esej ponerološkega značaja. Kaj je ponerologija? Ponerologija je znanstveno-raziskovalna veda, ki se ukvarja z iskanjem izvora zla. Izraz je v strokovno literaturo vpeljal Andrzej Lobaczewski⁴ in temelji na prepletanju različnih interdisciplinarnih ved, kot so biologija, psihologija, zgodovina, sociologija, psihiatrija … Gre za prepoznavanje fenomenov na makro ravni, ki imajo večinoma negativne, lahko pa tudi katastrofalne posledice za celotno družbo in narode. Kot kažejo številni zgodovinski primeri in današnje stanje celotne družbe, je zlo še kako prisotno v celotni človeški populaciji. V svoji teoriji išče, raziskuje dejavnike in procese, s pomočjo katerih bi lahko pojasnili izvor zla ter pojav vladavine psihopatov – patokracije.

Beseda ponerologija izhaja iz grške besede poneros, ki pomeni zlo, proces geneze zla pa se imenuje ponerogeneza, …⁵

Zakaj vam to pišem? Zato, da boste dobili občutek, da se s tem izjemno »težkim« področjem raziskovanja ukvarja široka paleta najrazličnejših, bolj ali manj priznanih strokovnjakov. Moje delo v tem eseju in v bodočem sodelovanju z vami pa je integracija/združitev izsledkov teh raziskovanj in posledično ponujenih rešitvah in aplikaciji le-teh v izgradnjo pravljično lepega sveta, ki si ga vsi tako zelo želimo.

Temeljno sporočilo tega eseja je:

Ne glede na to kako neprijetna in težko prebavljiva je RES-JE, bodo naše legitimne želje o čudovitem svetu ostale samo govoričenje in blebetanje, če bomo kot noji tiščali glavo v pesek. Neodgovorno je reči, da se nas zlo tega sveta ne tiče. Zelo naivno je misliti, da v vaše družinsko ali mikro okolje, ki je varno, ljubeče, pošteno, iskreno, …, zlo ne more prodreti.

Moj namen ni ustvarjati strahu in slabe vesti, ampak dobronamerno in v imenu ljubezni in RES-JE »naliti čistega vina«. Ker ste dovolj razsodni, sem prepričan, da tudi sami čutite, da se človeštvu obeta neslaven konec, če ne bomo razumeli, kje je izvor vsega zla.

4 https://en.wikipedia.org/wiki/Political_ponerology

5 Gea Dobravec, Politično vedenje v obdobjih krize – primer Slovenije,Magistrko delo, str. 11

Da bi nam to uspelo, moramo uporabiti magični pripomoček, ki ga vsi dobro poznamo. To je zrcalo. Pogledati je potrebno sliko, ki jo odsevamo, pa čeprav je še tako neprijetna. Kajti zlo je v nas samih.

Poglejte si Sliko 3. V nadaljevanju vam bom poizkušal dokazati, da smo s pomočjo besednih urokov svečenikov črne magije, ki že tisočletja uzurpirajo človeštvo, postali takšne blede podobe samih sebe. Iz čudovitih posameznikov smo postali zombiji in namesto ljubezni, poosebljamo zlo. Tudi če se kategorično zoperstavite tej ideji in trditvi, ker vas žali in spravlja v nelagodje, pa vam povem, da to ne spremeni tega, kar JE-RES.

Uvod

Temeljna načela preslikave realnosti

Dovolite mi, da vam opišem nenavadno življenjsko zgodbo ali igro življenja in iz nje vzporedno izpeljano »igro smrti«. Zakaj poteka igra zla vzporedno z življenjsko igro?

Po mojih izsledkih in zaključkih lahko dam na razpolago tri vzroke, ki so možni, vendar naša zaveza ostaja vedno ista – prebuditi vse ljudi iz morečih sanj oziroma začeti igrati življenjsko igro DOBREGA. LJUBEZNI. VEDENJA. SPOŠTOVANJA. SODELOVANJA. ISKRENOSTI, MORALNOSTI, …:

Zaradi tega, ker je to dokončni preizkus človekovega zavedanja o svoji božanskosti. V metafizičnem kraljestvu bivanja smo se vsi ljudje (ali pa velika večina nas) zavezali sodelovati v tem pogumnem in veličastnem preizkusu. Edina možnost, da izpolnimo svoje zaveze je ta, da razumemo »pravila v igri smrti« v kateri vsi nevede sodelujemo, prekinemo sodelovanje in se posvetimo izpolnjevanju vrhovnih zavez, ki smo jih dali stvarstvu.
Zaradi tega, ker je nekoč neka parazitska sila (demonske entitete) uzurpirala našo realnost, kolektivno travmatizirala človeštvo in nas s pomočjo črne magije zvoka (fonetike/glasov) uročila.
Zadnji scenarij je kombinacija zgornjih dveh.

V tem eseju se ne bom na široko ukvarjal z omenjenimi vzroki. Morda kdaj drugič. Opozarjam vas, da lahko na spletu najdete mnoge zanimive odgovore. V tem uvodnem delu vam bom poizkušal približati osnove, na podlagi katerih je igra življenja, ki je na vsak način božanskega izvora, premeteno preslikana v igro smrti, ki je umetnega/neživega/nebožanskega izvora. Podobnosti so tako dobro preslikane, da ljudje sploh več ne ločimo, kaj je igra življenja in kaj je igra smrti. Že od prvega vdiha nam namreč najprej doma, nato v vrtcu, šoli, fakulteti, službi, …, do zadnjega vdiha, vcepljajo v glavo, da je igra smrti tista igra, ki je edina prava, da je človek pač grozljiva pošast, ki uničuje vse, kar ima pred svojimi »kremplji«, in da je stanje v družbi pač posledica tega, da smo plenilci in paraziti, ki bomo v kratkem uničili Zemljo, ki nas gosti in da bomo zaradi tega izumrli.

Vse to je igra smrti. Igra, ki jo igramo, ker sploh ne vemo, da obstaja tudi igra življenja, ki jo prav tako igramo. Vendar med obema ne ločimo, ker nihče več naglas ne govorio tem. Dovolite mi, da vam v nadaljevanju pokažem, kako prepleteni sta ti dve igri in kako spretno je igra življenja preslikana v igro smrti, zaradi česar je meja med obema zelo prosojna in neizrazita.

Najprej osnove

Ta nenavadna zgodba mora dobiti svoj smisel zato, da bo v vas zbudila iskro zanimanja in hrepenenja po rešitvah za nastale nemogoče življenjske razmere. Morda to niso moreče sanje za vso človeštvo, ker mnogi kar uživajo in psihopatsko izčrpavajo drug drugega. To velja le za tisti del človeštva, ki si iskreno želi utopičnega rajskega življenja na zemlji, ki je v pogodbi zapisano kot nagrada za prebujenje iz morečih sanj. Zato vam moram najprej razkriti in pojasniti osnovne idejne zamisli, ki stojijo za interpretacijo/tolmačenjem v nadaljevanju opisane zgodbe.

Te osnove so izvzete iz igre življenja. Vsi poznate te osnove, vendar nihče od vas ni seznanjen s tem, da so te osnove preslikane v umeten konstrukt, ki kot računalniška igrica deluje samo v naših glavah. Poglejmo kako.

7 milijard zgodb združenih v eno izkušnjo

Se strinjate, da vsi ljudje živimo svojo enkratno/unikatno življenjsko zgodbo, ki so v kozmični knjižnici/Akasha združene v eno skupno izkušnjo? Tako kot vsaka zgodba imajo tudi te zgodbe vse atribute/značilnosti gledališke igre. Ima naslov zgodbe, ima okviren scenarij, scenografijo in tudi igralce, statiste, režiserja, … Najbolj važno v tej življenjski zgodbi, ki se odigrava ZDAJ, je to, da obstaja pogodba, katere zaveze je potrebno v tej življenjski zgodbi izpolnit.

Naslov zgodbe

V tem svetu obstaja okoli sedem milijard zgodb/kompozicij, ki ima vsaka svoj naslov/naziv/titulo. Ta naslov je vaše ime (brez priimka), ki sta vam ga dala mama in oče. Ime je oznaka duše in zgodba je zgodba duše, ki je sebe po holografskem načelu (sveta ali fraktalna geometrija) pogodbeno utelesila na zemlji.

Po holografskem načelu pomeni, da vsak del (vsak človek) vsebuje celotno informacijo originalne slike (duše), le da je resolucija/ločljivost originalne slike/zavesti/zavedanja manjša. To pomeni, da že po božanski matrici vsebujemo vse, kar je potrebno, da bi živeli rajsko življenje. Vsi.

Okviren scenarij

Vsak človek se rodi z očrtanim okvirnim scenarijem. Okviren scenarij določa rojstni kraj in čas prvega vdiha ob rojstvu.⁶ S tem nikakor ne mislim karme, ker po razlagi tega pojma človek naj ne bi mogel ubežati karmi. To je neumnost, na katero ne pristajam. S tem mislim zavezo, katera določi okvirni scenarij za njeno dosego. Nedvomno smo si vsi zadali izjemen izziv, saj vidite, kakšne grozote se dogajajo in če je kdaj pravi trenutek , da izpolnimo svoje zaveze, je to ZDAJ! Nobene karme ni, samo zaveza ali pogodba. Poizkušajmo jo izpolnit. Nič ni bolj pomembnega od te zaveze. Če se te zaveze ne spomnite in je ne čutite in se je ne zavedate, še ne pomeni, da je niste dali.

Scenografija

Kolektivna zgodba (pa tudi vsaka posamezna zgodba) ima neko scenografijo. Scenografija je sestavljena iz prostora in časa v katerem se kolektivna zgodba odvija.

Prostor v življenjskih zgodbah ljudi je zemlja z vso živo in neživo naravo. Samo poglejte si živalski svet. Živali živijo v izredno sovražnem okolju. Vse se med seboj dobesedno žre. Močnejši ubijajo šibkejše. Preživijo samo najboljši. Darwinova teorija kot moreče dejstvo žuga človeštvu. Človek kot dokončni plenilec. Človek kot brezobzirni ubijalec. Superioren nad ostalim življenjem na zemlji.

To je tisto sporočilo, ki iz Darwinove teorije izhaja. Da je človek najvišje razporejeno živo bitje v plenilsko-ubijalski verigi. Da je slučajnost, ki se je razvila v neskončnem vesolju. Da so naši predniki opice. In tako naprej.

Lepo vas prosim, če verjamete tem neumnostim, prenehajte brati ta esej in se raje posvetite dodatnemu izobraževanju, kajti to, kar vi mislite, da veste, je popolnoma zgrešeno.

»Kaj pa, če je vsa ta sovražna, predatorsko-morilska scenografija samo negativna spodbuda za človeštvo? Kaj če je ta scenografija negativna spodbuda za to, da bi človek čimbolj razdvojil duh od svojega telesa? Kaj pa,če je takšna scenografija dokončen/ultimativen test človekove svobodne volje?

Prostor v katerem živimo, nam ob treznem razmisleku lahko ponudi logičen zaključek, da je sama scenografija izjemno neprijazno okolje. Kljub temu, da se osredotočenemu opazovalcu v naravi nenehno pojavljajo vzorci božanskosti narave, pa vsakodnevno življenje kaže ostre in zlobne zobe. Zloba vsepovsod.

Okolje ali prostor, v katerem je velikanski izziv ustvariti diametralno nasprotne življenjske pogoje.

Edini čas, ki zares obstaja, je sedanji trenutek. Zdaj! Preteklost in prihodnost sta polariteti/ekstrema/nasprotja iste stvari-časa, ki je ZDAJ.

6 Na to temo priporočam v branje knjigo dr. Ivana Antića, Metafizika astrologije. Po odobritvi avtorja sem jo že zdavnaj prevedel v slovenski jezik in je brezplačno na razpolago vsakomur. Dobite jo pri meni v elektronski obliki.

Režiser

Režiser zgodbe je vsak posameznik. Ta trditev je pravilna samo v primeru, ko je človek sposoben nad svojim življenjem prevzeti popolno odgovornost. Danes pri veliki večini ljudi temu ni tako. Naše zgodbe režirajo drugi, kljub temu, da nimajo nikakršne pravice tega početi. Prav tako pa tudi mi nimamo pravice, da se tej odgovornosti tako zlahka odpovemo.

»Živi svoje sanje!« pravi ljudska modrost. To pomeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Danes večina ljudi ne živi svojih sanj, saj bi v tem primeru svet bil popolnoma drugačen. Dovolili smo si, da živimo tuje sanje. Sanje psihopatske elite in njihovih plačancev.

Glavni igralec

Glavno vlogo igra naslovnik zgodbe ali karakterni igralec. Vsak od nas je v svoji zgodbi glavni igralec. Vsak je v neki zgodbi osrednji/glavni karakter.

Gostujoči igralci

Gostujoči igralci so tisti ljudje, ki so nam najbližji. Tisti, ki nam pomagajo graditi našo zgodbo/kompozicijo in katerim tudi mi pomagamo graditi njihovo zgodbo. Drznem si trditi, da v to skupino spadajo tudi naši hišni ljubljenčki.

Statisti

Statisti so tisti ljudje, ki pridejo v naša življenja za kratek čas. Vsak izmed vas lahko omenjene značilnosti dramske igre življenja opredeli malce drugače, vendar bo za razumevanje nadaljevanja to, kar sem napisal, dovolj natančno.

Pogodba

Najmanj razumljiva in nikoli omenjena v tej razporeditvi značilnosti je pogodba, po kateri se dramska igra življenja odvija. Razlog za to je v tem, da se človek te pogodbe ne spomni, zato je ne razume in jo ignorira. Postavil bom provokativno vprašanje: »Ali res mislite, da ste dobili priložnost igrati igro življenja le za to, da bi v njej uživali ali pa celo trpeli, ne da bi imeli za nalogo rešiti nekatere izzive in jih spremeniti v pozitivno izkušnjo. Ta svet, katerega smo v generacijah ljudi pripeljali na rob uničenja, nam kaže zrcalno podobo, na katero ne moremo biti nič kaj ponosni. Se strinjate z mano?«

To pomeni, da se ne držimo pogodbe. Da jo kršimo in posledice so vidne na vseh korakih. Ali ste tudi vi med tistimi naivneži, ki mislijo, da po smrti fizičnega telesa naša dejanja in neupoštevanje te pogodbe ne bodo imeli vpliva na naš nadaljnji obstoj?

Tri kraljestva – dve realnosti in en privid

Ta nenavadna zgodba, ki jo bom v nadaljevanju poizkušal čimbolj natančno opisat, se dogaja v treh kraljestvih bivanja. Dogaja se v vseh hkrati/istočasno.

Ta kraljestva so:

metafizično	fizično	umetno
nebesa	vice	pekel
zrak	zemlja	voda/podzemlje
življenje	življenje	neživljenje/smrt

Življenje se od izvornega tvorca cepi po načelu fraktala/holograma/svete geometrije/zlatega reza⁷. Seveda je teh cepitev ali kaskadnih padcev veliko več, kot jih bom obravnaval v tem eseju. Za vsebino tega eseja so pomembna tri kraljestva. Dva sta kraljestva življenja, kjer metafizično kraljestvo predstavlja prostor in čas v katerem biva naša duša/duh/višji jaz. To je kraljestvo, v katerem je bila sklenjena pogodba, na podlagi katere se je duh cepil v fizično kraljestvo bivanja, kjer je gostota snovi največja.

7 https://www.sensa.si/za-navdih/zlati-rez/

Fizično kraljestvo bivanja bi mnogi napačno opredelili kot vso živo in neživo naravo. Vendar sta živa in neživa narava le scenografija. Naše fizično kraljestvo bivanja je naše telo. To je »zemlja naše duše (ang. Land of the Soul)«. Za nadaljevanje razumevanja vsebine in idejnih zamisli, ki za to vsebino stojijo, je pomembno, da si to zapomnite.

Tretje kraljestvo je umeten konstrukt. To pomeni, da ni izgrajen s pomočjo božanske iskre. To kraljestvo je prividno/iluzija in obstaja samo v naših možganih kot virusni program. Za boljše razumevanje si poglejte trilogijo filmske uspešnice Matrica (ang. Matrix). In če mislite, da je to samo znanstvena fantastika in da se meni meša, potem imate problem, ki se mu strokovno reče spoznavno neskladje ali kognitivna disonanca.

Če boste vztrajali pri branju tega eseja in boste prebrali tudi ostale eseje, ki sem jih že napisal ali pa jih še bom, boste zagotovo razumeli na kaj ciljam. To je svet umetne inteligence (ang. Artificial Intelligence), ki niti ni inteligenca, ker nekaj, kar je umetno, ne more imeti inteligence. To je svet umetnega intelekta, če sem bolj natančen. To je svet korporacij. To je svet, v katerega smo bili potegnjeni in v katerem danes deluje celotno človeštvo. To je svet, za katerega vam bom dokazal, da obstaja in v katerem nevede živimo, saj smo uročeni s pomočjo besed.

Monarhija in anarhija

Najprej definirajmo pomen obeh besed:

monarhija = mon-arhija = mono-arhont mono = eden

arhont = vladar

Definicija: Monarhija pomeni enega samega absolutnega vladarja.

anarhija = an-arhija = an –arhont an = brez

arhont= vladar

Definicija: Anarhija pomeni brez vladarja.

Za naše razumevanje vsebine sta ti dve definiciji zelo pomembni. Verjetno ste že slišali za slogan: »Jezus je bil anarhist!« Sliši se grozno, saj ima v naši uročeni zavesti beseda anarhija zelo slabšalen pomen.

Za poglobljeno razumevanje teh pojmov si poglejte kratek video Marka Passia, Concept of internal monarchy & external anarchy.⁸

Kadar govorimo o monarhiji, vedno mislimo na družbeno ureditev, kjer eden, ki trdi, da ima od boga dano pravico, vlada nad vsemi. Beseda ima slabšalen prizvok.

Kadar govorimo o anarhiji, vedno pomislimo na brezvladje, na kaos, na ludizem. Tudi ta beseda ima slabšalen prizvok.

Vendar je to samo ena stran enačbe. V prvem primeru govorimo o zunanji/eksterni monarhiji in v drugem o notranji/interni anarhiji.

	MONARHIJA	ANARHIJA
NOTRANJA	Človek je sam svoj gospodar in vladar. Je monarh na zemlji svoje duše – svojem telesu.	Človek, ki je izgubil »notranji kompas« ali vladarja, živi v notranji anarhiji in neredu.
ZUNANJA	Človek pristaja na od zunaj vsiljenega in samooklicanega vladarja.	Človek, ki je monarh na »zemlji svoje duše« ne potrebuje zunanjega gospodarja. Zato pravijo, da je bil Jezus anarhist.

Prava kombinacija, ki prinaša življenjske pogoje, za katere pravimo, da si jih srčno želimo, je notranja monarhija in zunanja anarhija.

Danes živimo v življenjskih pogojih: zunanje monarhije in notranje anarhije.

8 https://www.youtube.com/watch?feature=youtu.be&v=3zyeuwasPac&app=desktop

Kraljeva hiša/monarhija

Idejna zamisel kraljeve hiše ali monarhije je za razumevanje stanja, v katerem se nahaja današnja družba ključnega pomena. Naglasiti moram, da ta idejna zamisel ni konstrukt mojega uma, ampak izhaja iz ezoteričnih učenj in modrosti razumevanja delovanja mikro in makro kozmosa. Videli boste, da so bila ta znanja zlorabljena in so zaradi tega okultirana. Potrudil se bom, da bom na razumljiv in čimbolj preprost način uspel dokazat, kako sprevržen je ta svet, ki ga manifestira človeštvo.

Vsak monarh ali kralj ima svoje kraljestvo oziroma subjekte⁹, ki predstavljajo levo roko ali žensko načelo/princip in seveda pa ima vsak kralj svojo desno roko ali moško načelo, ki izvršuje voljo monarha.

Vzemite si dovolj časa in si dodobra oglejte Sliko 4: Kraljeva hiša v raju, vicah in peklu ter natančno preberite spremno besedilo.

1. Svoboda

Svoboda je pojem/idejna zasnova/miselni konstrukt, ki bi ga definiral vsak človek malce po svoje. Vendar obstaja samo ena absolutna definicija. Poizkušal se ji bom po načelu »ulične modrosti« ali zdrave pameti približati, ker je to kvaliteta, pri kateri se je vredno ustavit in ji posvetit nekaj pozornosti v tem eseju.

Svoboda je tesno povezana s svobodno voljo in posledično izraženo voljo. Svobodna volja in popolna svoboda pomenita, da lahko človek počne karkoli, vendar ne brez posledic. Človekovo obnašanje je po načelu svobode in svobodne volje omejeno z univerzalnim, nedotakljivim, neodtujljivim, nespremenljivim, večnim, objektivnim, moralnim, duhovnim, naravnim, »božjim« zakonom. Vse našteto opredeljuje en in isti niz zakonov, ki so povzeti v 8. načel. To je niz zakonov, ki vladajo nad posledicami človekovega obnašanja, ki pa ima svobodo ali svobodno voljo, da ta zakon doume, upošteva in ga spoštuje ali pač ne.

Svoboda je tista kvaliteta življenja, ki je temelj »rajskega vrta« za katerega večina ljudi pravi, da bi si želela živeti v njem. Rajski vrt sta prostor in čas, v katerem bivajo ljudje, ki imajo odgovornega notranjega gospodarja ali monarha, ki spoštujejo zakone morale/duhovnosti/narave.

Kaj pravi zakon svobode? Svoboda in moralnost sta neposredno proporcionalna. Ko stopnja moralnosti naraste, naraste stopnja svobode. Ko stopnja moralnost pade, pade tudi stopnja svobode.

9 subjékt -a m (ẹ̑); knjiž. kdor čuti, misli, deluje; http://www.fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=subjekt

Pristna svoboda ne obstaja v družbi, ki sprejema moralni relativizem. To je sprevržena ideja, da vrojena/inherentna in objektivna razlika med prav in narobe ne obstaja, zato lahko človeštvo samovoljno »ustvarja« ali »odloča« o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Rad bi še definiral pojem moralni relativizem. Naj vam ne bo odveč prebijati se med vsemi temi definicijami. Njihovo umevanje je ključno za umevanje stanja današnje družbe in rešitev za izhod iz te podganje dirke smrti.

Moralni relativizem je uničevalec svobode!

To je ideologija/religija/dogma, ki pridiga, da v kozmos vgrajena objektivna moralnost ne obstaja, zato sta prav in narobe subjektivna konstrukta, ki jih lahko vpeljuje človek in o njih presoja glede na čas, prostor, okoliščine ali prioritete. V realnosti živega kozmosa je moralnost objektivna. Prav nikoli ne more postati narobe in obratno => prav ≠ narobe.

Svoboden človek je vedno tudi suveren. Svoboden = suveren. Suveren = samostojen. Suveren = notranji monarh in zunanji anarhist.

Suverenost je vladanje nad kraljestvom sebstva/sebe. To je stanje človeka, kjer njegove misli, čustva in dejanja obstajajo v stanju soglasja/enoglasja/sozvočja. To je stanje notranje monarhije in zunanje anarhije. To je Kristusova zavest. To je Budina zavest.

Suveren človek je prebujen človek.

Suveren človek je monarh na svoji zemlji. Po ezoteričnih modrostih je človekovo telo zemlja njegove duše. Suveren človek je torej gospodar svojega telesa. Njegovo telo je subjekt vladanja, je kraljestvo, za katerega mora dober gospodar dobro skrbeti.

Svojo voljo monarh izraža preko desne roke. Desni del telesa je povezan z levo stranjo možganov, ki uteleša moško načelo. Torej akcijo/manifestacijo/udejanjanje/obnašanje. Monarhova volja se torej izraža preko izvrševanja leve polovice možganov, ki udejanja voljo monarha. To udejanjanje/obnašanje simbolizira desna roka.

Subjekt nosi posledice monarhove volje in izvrševanja te volje preko desne roke.

1. Prisilno suženjstvo

Prisilno suženjstvo je stanje v družbi, v kateri eni ljudje s prisilo, nasiljem, posilstvom, grožnjami, ugrabitvijo,…, vladajo nad drugimi ljudmi. Iz zgodovine vsi poznamo neštete primere prisilnega suženjstva. Prisilno suženjstvo ni bilo najbolj optimalna oblika suženjstva za parazitske vladarje/monarhe/kralje in njihove klečeplazne plačance. Takšno stanje v družbi lahko na kratko opišemo kot stanje zunanje monarhije in notranje anarhije.

Vsiljeni monarh je v takem primeru še vedno suveren, saj je monarh svojega telesa, medtem ko sužnji in tudi ostali ljudje več niso. Svojo monarhijo so namreč vedoč ali nevedoč predali zunanjemu izprijenem nasilnežu in njegovim banditom. On je svoboden in lahko uveljavlja/izraža svojo izprijeno svobodno voljo,medtem ko drugi tega ne smejo.

Vsiljeni moharh/kralj ima seveda svoje kraljestvo, v katerem so subjekti tega kraljestva vsi ostali ljudje. V pogojih prisilnega suženjstva, ki je družbeni sistem, ki se je vlekel tisočletja – tako rekoč do nedavnega – monarh postavlja sebe v vlogo stvarnika in logično je, da takšen izprijeni um ne zmore ugodno skrbeti za svoje kraljestvo.

Vsiljeni monarh je torej precej zaseden v svoji izprijenosti in nima časa, da bi se neposredno ukvarjal s svojimi podaniki. Mora namreč skrbeti za nešteto nepotrebnih in škodljivih stvari. Zato ima vedno ob sebi svojo »desno roko«. Nekoga, ki nad kraljestvom izvršuje njegove zamisli. Nekoga, ki namesto njega materializira zlo.

V takem kraljestvu vlada zakon diktatorja. Nekoga, ki je tako blazen psihopat, da trdi, da univerzalen duhovno-moralni zakon sicer obstaja, ampak je samo on tisti na zemlji, ki lahko tak zakon tolmači. Poenostavimo vse skupaj in zaenkrat rečimo, da temu kraljestvu vlada zakon zemlje.

2. Prostovoljno suženjstvo

Nadzor in stroški prisilnega suženjstva so za vsiljenega monarha izjemno visoki. Sama struktura družbe je s takega izprijenega stališča neracionalna. Optimalno bi bilo, če bi ljudi lahko pripravili do tega, da bi bili prostovoljni sužnji. Goethejev slaven izrek se glasi: »Nihče ni bolj brezupno zasužnjen kot tisti, ki zmotno verjame, da je svoboden.«¹⁰ Kako torej ljudi preobrazit v popolne sužnje?

Zlohotno črno svečeništvo je skovalo grozljiv, vendar na zunaj briljanten načrt. Ustvarili so umeten konstrukt, ki tako dobro posnema in zrcali našo realnost – ki je ljubezen, ki je RES-JE – da človek sploh ne loči več razlike med življenjem in životarjenjem/smrtjo. Morda se te besede v tem trenutku zdijo čudne, vendar globoko upam, da vam bodo v nadaljevanju postale umljive. Takšno človekovo odsotnost od svoje biti so ti črni magi uspeli doseči s pomočjo črne magije in besednih urokov. Zamisel gre nekako takole:

Večina ljudi se utelesi/rodi na zemljo svoje duše z notranjim kompasom/zdravo pametjo/notranjo inteligenco/občutkom za prav in narobe/suverenostjo/notranjo monarhijo. Tega nihče več ne prereka. Človek je neposredno po rojstvu in prvih sedem let master/gospodar. Od takrat dalje pa mister ali missis/miss. Master je gospodar svoje hiše. Svoje monarhije. Zakaj sedem let? Po sedmih letih se skoraj vse celice v telesu obnovijo in ti patološki bolniki mislijo, da potem to ni več isti človek, ker ni več iz istega izvornega biološkega materiala. Ampak izvorno je vsak rojenec/dojenček in dete do 7. leta starosti suveren. Seveda svoje suverenosti ne more uveljavljati, ker se komaj zaveda okolice in je nesamostojen.

Kot vsak drug človek pa ima svojo voljo, ki jo lahko izraža preko desne roke. Tudi mama, ko rodinovorojenca jo lahko. Mama je namreč neposredni in prvi skrbnik deteta. Tudi oče je skrbnik deteta, vendar se ga v tej prevari epskih razsežnosti, na zelo pretanjen in izprijen način znebi.

Najprej tako, da mamico, ko dobi popadke, odpeljejo v bolnico. Tam ima oče naenkrat omejeno možnost nadzora nad dogajanji v zvezi z obema najljubšima. Mamici ignorantsko vsilijo za izpolnit na videz nedolžna pisanja. Ko mamica ta pisanja vestno in nevede izpolni, jih končno še podpiše. In ta podpis se smatra kot izraz njene volje (izražena volja).

Z veliko mero spoštovanja do žensk in mamic pa moram žal povedati, da so kot skrbnik novorojenca s tem izrazom svoje volje nevede in s prevaro epskih razsežnosti zapečatile usodo svojih najljubših. Zato vse odgovorne roditelje (mamice in ateke) prosim in na vas apeliram, da pozabite skoraj vse, kar mislite, da veste o tem svetu in si do konca preberete ta esej. Priporočam vam tudi branje drugih esejev, saj je vse prepleteno in predno se ne naučimo osnov, ne bomo mogli doumeti te izprijene igre smrti.

Nadaljevanje v jedru tega eseja bo zelo zanimivo, pa tudi zaključek bo nekaj posebnega, saj bo za razliko od mnogih drugih pisanj, ponudil tudi pot, katero je potrebno prehodit, da to zmedo in grozljivo napako popravimo.

Mama je namreč s podpisom, ki izraža njeno svobodno voljo, odprla vstop v igro smrti, v kateri je ustvarila najprej fizično osebo, ki nosi vaše Ime in Priimek (npr. Janez Primer), ki je most med igro življenja in igro smrti. Torej vam je bilo ukradeno dano ime (ne priimek), ki je oznaka vaše duše. In posledično tudi naziv vaše življenjske zgodbe in zgodba sama. Zgodba pa je vaša življenjska energija in ta več ni v vaši posesti/lasti. Če boste zares vztrajali v druženju na tej pustolovščini brez primere, boste lahko dojeli resnost problema in enostavnost rešitev. Povem vam, da ne obstaja tabletka, ki bi jo lahko drago kupili in vse probleme rešili. Potrebno je trdo delo in veliko srčne kulture in pristne moralne drže.

Fizična oseba je potem podlaga za nastanek pravne osebe (npr. JANEZ PRIMER), ki je franšiza REPUBLIKE SLOVENIJE, ki je franšiza KRONSKE KORPORACIJE ali KORPOARTION s sedežem v City of London (ki ni mesto London) (ang. CROWN CORPORATION or CORPORATION).

In tako v tej komercialni igri nevede sodelujemo tako, da uporabljamo franšizo REPUBLIKE SLOVENIJE, ki je JANEZ PRIMER, za katero mislimo, da smo to mi, živi ljudje in suvereni. Pa nismo. Mi živi ljudje in suvereni smo samo vezano jamstvo za to franšizo.

Še nekaj je pomembno in hkrati grozljivo. Holding REPUBLIKA SLOVENIJA je bankrotirana. Ves svet deluje po istih načelih zla in vsi holdingi so bankrotirani. Posledično je bankrotirana tudi vaša franšiza. Poslovanje v bankrotu pa nosi za sabo večini ljudi nepredstavljive posledice. Seveda negativne.

10 https://www.azquotes.com/quotes/topics/slavery-freedom.html

Vem, da so te informacije šokantne in neugodne za človeštvo. Vendar vas pomirjam, da obstaja rešitev. In rešitev je v imenu. To si zapomnite, ko se bomo poglobljeno prebijali skozi vsebino in postopke. »Samo v mojem imenu boste rešeni,« se spomnite teh besed Jezusa iz Nove zaveze. Gre se za dano ime (v naši kulturi krščansko ime, čeprav to simbolično pomeni ime, ki sta ga dala roditelja). Dano ime je oznaka ali titula ali naziv za zgodbo/kompozicijo/izkušnjo naše duše/naše biti. Ta zgodba je bila ukradena in nujno jo moramo pridobiti nazaj v svojo last.

V tem umetno izgrajenem svetu deluje zakon zla. In kdor v njem igra igro se mora s tem zlom soočati. Temu zakonu pravijo Trgovski zakonik ali zakon morja. Seveda je iz njega umetno ustvarjenih ogromno drugih zakonov, ki dopolnjujejo in podpirajo osnovni zakon tako, da je postal zlohoten. To so admiralitetno pravo, vojno pravo, primerjalno pravo, Enotni komercialni kodeks,

…

Poglejte še enkrat Sliko 4. Vidite lahko, da igra smrti zelo natančno posnema in zrcali igro življenja. To je tudi razlog, da človek, ki se nikoli ni soočil s tovrstno ponerološko tematiko, težko dojame in sprejme tovrstna opažanja in zaključke. V nadaljevanju bomo videli, da se celotna stvar ponavlja tudi v nadaljevanju. Vedno znova. Trgovski zakonik v osnovi ni zlohoten.

Poglejmo si, kako deluje trgovski zakonik in kakšna idejna zamisel/konstrukt stoji za njim in kakšen perverzen preobrat so naredili črni magi.

Trgovski zakon ali zakon morja (ang. Law Merchant)

Trgovski zakon je neločljivo povezan z ljudstvom, ki ga poznamo pod imenom Feničani. Wikipedija nam ponudi naslednjo pojasnilo:

»Feničani so bili ljudstvo, živeče na ozemlju današnje Sirije, Palestine in Izraela ter Severne Afrike. Nikoli niso ustanovili enotne države. Ustanovili so mesta ob sredozemski obali, ki so postala pomembna trgovska središča. Razvili so visoko civilizacijo oz. kulturo. Feničani so bili odlični pomorščaki, kar jim je služilo pri trgovanju z dragimi kamni, škrlatno barvo in živili (večinoma žitom in ribami). Iz njihove kolonije Kartagine v severni Afriki se je kasneje razvil Kartažanski imperij. Izumili so črkovno ali abecedno pisavo. Od njih pa so jo prevzeli še Grki in Rimljani, Hebrejci, Arabci in Indijci. Trgovali so s sužnji. Bili so prvo ljudstvo ki je zaplulo skozi Gibraltarska vrata.«¹¹

Trgovski zakon je zakon Feničanov. Feničani (ang. Phonecians)¹² so po celem svetu uveljavili glasovno ali fonetično pisavo. Tudi slovenščina je fonetična pisava. Samo v dodatno razsvetlitev vam po lastnih izsledkih pojasnim, da lahko to ljudstvo, ki skozi vso zgodovino skriva svojo pravo identiteto, lahko sledimo vsaj do vdorov Hiksi faraonov v Khemet ali stari Egipt okoli 3.800 let pred našim štetjem. Vedno so imeli probleme z umevanjem morale.

Morda o tem napišem kdaj poglobljeni esej. Fonetična ali glasovna pisava omogoča, da izgovorjene besede postanejo uroki ali meči.

»Words are Swords,« pravijo Angleži. Besede so meči.

11 https://sl.wikipedia.org/wiki/Feni5C4%8Dani

12 Vtipkajte v google prevajalnik angleško besedo Phoenicans in pritisnite zvočnik, da boste slišali izgovorjavo.

Bili so mojstri pomorstva in trgovanja in razvili so hibridni sistem pravičnosti, ki je v najbolj sprevrženi obliki prisoten danes, ne da bi se večina človeške populacije tega sploh zavedala.

Na čem torej temelji trgovski zakon? Poglejmo si Sliko 6: Zakon zemlje vs zakon morja.

Pojdimo po časovnici nazaj. Na primer do 17. stoletja v Anglijo, v čas vladavine kralja/suverena/monarha Charlesa II angleškega. Kralj ima svojo zemljo in subjekte nad katerimi vlada. Ker je suveren, je njegova beseda zakon. Vsi, ki vstopijo ali živijo na njegovi zemlji, se morajo držati pravil, ki jih je postavil kralj. Takim pravilom pravijo napačno zakon ali zakoni. Če si boste prebrali predhodni esej Pravična izmenjava ali prenos življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi (podnaslov Lastnina), boste ugotovili, da edini, ki lahko reče, da je postavil ZAKON, je izvorni STVARNIK/TVOREC. Vse, kar obstaja, je lastnina tvorca. In samo on edini lahko reče: »Vse, kar obstaja, je moja last. Tudi zakon!« Vsi ostali imamo samo pravico do uporabe te lastnine.

Tudi zakona. Zato govorimo o obliki lastnine in tudi obliki zakona. To, kar danes imenujejo zakoni, so samo oblike zakonov ali kodeksi/statuti. Samo zakoni, ki jih je uveljavil izvorni tvorec, so pravi zakoni. So nepremenljivi, neodtujljivi, neovrgljivi, večni, objektivni in niso plod človekove volje in domišljije.

Zato vsiljeni monarh, ki je sicer suveren, ne more postaviti zakona, ampak pravila, ki so oblika zakona. Takim oblikam zakona pravimo kodeksi/zakoniki/statuti. Pravila/kodekse/statute, ki jih na zemlji kot obliko zakona postavi/uzakoni suveren, imenujemo zakon zemlje (ang. Law of the Land) ali jurisdikcija/sodna pristojnost zemlje. V takšnih okoliščinah takrat, ko se srečata dva suverena in želita med seboj trgovati, le sežeta v roke in se to smatra kot sklenjena pogodba.

Na kraljevo zemljo so enkrat ali večkrat letno prišli trgovci, ki so na organiziranem sejmu prodajali svoje blago. Kralju je bilo to v korist, saj je na ta način svoje podanike oskrboval z najrazličnejšimi potrebščinami od blizu in daleč. Trgovci so kralja prosili, da na njegovem ozemlju postavijo šotore in prodajne pulte (banke). Kralj jim je dal dovoljenje, saj na zemlji suverena potrebuješ za kakršnokoli aktivnost, njegovo soglasje. To soglasje je bilo dano s pisnim soglasjem kralja oziroma njegove desne roke.

Trgovci so si torej s takim dovoljenjem postavili prodajne šotore in pulte. Seveda so na kraljevi zemlji še vedno obstajala kraljeva pravila/oblika zakona vendar je lahko vsak trgovec v svojem šotoru ali ob prodajnem pultu, postavil svoja pravila poslovanja ali obliko zakona, ki temelji na sistemu pravičnosti, ki se imenuje sistem trgovske pravičnosti (ang. Law Merchant System of Justice) ali poenostavljeno pravosodni sistem.

Trgovski zakon je jurisdikcija/sodna pristojnost na trgovskem/komercialnem prostoru oziroma morju.To je jurisdikcija globokih morij. Če boste želeli vedeti več o tej sodni pristojnosti in njenih pravilih boste morali iskati v iskalniku google pod gesli: maritime and admiralty law. Torej pomorsko in admiralitetno pravo. Zakaj admiralitetno oziroma vojaško pravo. Zato, ker se ves komercialni svet nahaja v bankrotu/stečaju in veljajo za praktično ves svet izredne razmere.

Poglejte si še enkrat Sliko 4:Kraljeva hiša v raju, vicah in peklu. Pomanjšal sem jo in jo še enkrat uporabil zraven besedila, da si boste lažje predstavljali celotno sprevrženo idejno zamisel, ki stoji za to zaroto zla. To, kar je v sliki 4 obarvano z rdečo, je igra smrti. To so šotori na monarhovi zemlji, kjer velja kodeks trgovske pravičnosti oziroma pravila mrtvih korporacij.

Monarh/kralj/suveren je tisti, ki ima zemljo in objekte svojega kraljestva. Na kraljevi zemlji velja oblika zakona, ki jo postavi monarh, saj je suveren. Človek je monarh na zemlji svoje duše. To je monarh svojega zemeljskega telesa. Sedaj pa pridejo trgovci s »smrtjo« in prosijo monarha za dovoljenje, da na njegovi zemlji postavijo trgovske šotore. Kralj jim to dovoli z izraženo voljo, ki je podpis. Kateri je ta podpis in kdo da ta podpis in privoljenje, bomo videli v jedru tega eseja.

Ko da dovoljenje in trgovci postavijo na njegovi zemlji šotore, v teh šotorih velja oblika zakona, ki ji pravimo danes pravosodni sistem ali jurisdikcija globokih morij (ang. Law of the Sea). Če kralj vstopi v takšen šotor, se mora kot vsak drugi držati pravil, ki jih postavijo trgovci.

Sodniki, odvetniki, tožilci, drugi javni uslužbenci, zaposleni v »zasebnem« sektorju, učenci, dijaki, študentje, upokojenci, nezaposleni, celo novorojenčki danes delujemo znotraj sistema »pravičnosti«, ki so ga vzpostavili trgovci s smrtjo. Vsak od nas ima že od rojstva na svoji zemlji postavljene trgovske šotore. Poteka namreč sejem zla, kjer trgovci s smrtjo črpajo iz nas življenjsko energijo po sistemu »pravičnosti«, ki ga normalen človek, ki ni umsko zblaznel ne more razumeti, saj ne sodi v njegov frekvenčni obseg dojemanja, ki je za tako nizke frekvence nedosegljiv.

Ti trgovci s smrtjo ne morejo delovati zunaj šotorov na monarhovi zemlji. Delujejo le znotraj trgovskih šotorov. Eden izmed takih šotorov je na primer sodišče. Ko vstopiš skozi vrata Okrožnega sodišča (ki je komercialno/trgovsko sodišče oziroma sistem pravičnosti), zapustiš monarhovo (svojo) zemljo, kjer imaš vse naravne človekove pravice, saj monarh na svoji zemlji postavi svojo obliko zakona, ki JE ali pa NI v skladu z moralnim zakonom univerzuma. Vstopiš v trgovski šotor z napisom »sodne storitve«, kjer trgovci s smrtjo delujejo po sistemu sprevržene »pravičnosti«. Na ta način si izgubil vse naravne človekove pravice, na katere se ljudje iz obupa napačno sklicujejo v teh templjih zla.

V tem trgovskem sistemu ne moreš igrati igre kot živ človek. Podobno kot igro »Človek ne jezi se!« ne igrajo neposredno živi ljudje. Igrajo figurice, ki jih v računalniških igrah imenujemo avatarji. Ti avatarji so pravne osebe. Na primer IME PRIIMEK ali JANEZ PRIMER. Ti avatarji niso vaša oblika lastnine, ampak je oblika lastnine trgovcev s smrtjo. Vi dobite samo franšizo in pravico do uporabe te lastnine. V našem primeru je lastnik REPUBLIKA SLOVENIJA. Za to franšizo plačujete izjemno visoko najemnino, ki ji danes popularno pravijo dohodnina, davek na nepremičnine, davek na dobiček, davek na dedovanje, DDV, …

Če se vrnem k sodišču: živ človek na sodišču nima kaj početi. Če želi sodelovati v igri trgovske pravičnosti (angleška beseda court pomeni igrišče; na primer tennis court), mora najprej pristati na igro z izraženo voljo. Zato že pri informatorju /vratarju zahtevajo, da pokažeš osebno izkaznico. Ko to storiš, si ustvaril prvi pristanek na igro. Če ne pokažeš osebne izkaznice, te vratar ne spusti v notranjost stavbe.

Potem prideš v sodno dvorano in mož z črno duhovniško haljo reče : »Vstanite!« Monarh vstane in s tem da soglasje o avtoriteti tega sistema zla. Potem isti črni mag pozove monarha, da postavi izposojeno figurico na igralno polje. Pokliče namreč: »Kdo od tukaj pristonih je JANEZ PRIMER?« Seveda se nihče od nas sploh ne zaveda, da ne kličejo človeka, na primer janeza rojenega v rod primer, ampak pozivajo po imenu franšize JANEZ PRIMER in iščejo suverena, ki bo jamčil za to, da bo po sistemu trgovske pravičnosti poravnal neke nastale obveznosti. Če se na primer sploh ne bi odzval na takšen poziv, potem v tem sistemu sprevržene »pravičnosti« domnevajo, da si z molkom pristal na igro. Temu se reče »tacit consent«. Soglasje z molkom. Če je monarh tiho, ko ga pozovejo, je to soglasje.

Zato je zelo pomembno vedeti, kako se obnašati in ravnati v tem sprevrženem svetu. To je mogoče samo, če doumemo, kaj se dogaja. Človek namreč s svojim ravnanjem/izraženo voljo in predvsem preko podpisa postavlja sebe v soglasje s tem trgovskim sistemom sprevržene pravičnosti.

Drug primer bi lahko bil zaposlitev. Če boste bolj pozorni na dokumente (zaposlitvena pogodba), ki ste jih podpisali, boste videli, da sta ime in priimek praviloma (razen po pomoti in proti pravilom), napisana z velikimi tiskanimi črkami.

Podobno je, če ste nezaposlen in prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in prejemate socialno pomoč. Ali pa ste opravili vozniški izpit in imate vozniško dovoljenje. In tako naprej in naprej.

Svobodna volja, izražena volja in testament

Dobro si poglejte Sliko 7: Svobodna volja, izražena volja in testament.Mi imamo problem v umevanju kaj v igri življenja in tudi igri smrti pomeni izraz svobodna volja, izražena volja in testament.

Svobodna volja je temelj človekove biti, zato se z lahkoto prevaramo in mislimo, da beseda izražena volja pomeni isto. Svobodna volja ≠ izražena volja. Moja svobodna volja je naravna/božanska pravica narediti nekaj PRAV ali NAROBE.

Svobodna volja, ki jo je človek podedoval v svoji božanski iskri je notranji monarh, ki snuje DOBRE ali ZLE načrte za svoje kraljestvo. Svobodna volja ni eksekutor/izvrševalec. Svobodna volja se nikoli ne izrazi sama po sebi. Je nevtralna. Je oče v trojstvu.

Večina ljudi ne vidi velikanske razlike med besedno zvezo svobodna volja in izražena volja. Vendar je doumevanje teh konceptov v božanski matriki zelo pomembno, saj se preslikavajo iz igre življenja v igro smrti. Poglejmo si ta realen primer:

Živim v lični hiški v majhnem mestecu v Sloveniji. V prijetnem zimskem večeru kramljamo s tremi prijatelji in se prijetno zabavamo. Zunaj prične snežiti in v treh urah zapade 20 cm snega. Ker se bodo prijatelji v kratkem poslovili in odšli domov, bi bilo potrebno odmetati sneg iz avtov in splužiti dvorišče. Zato malce zaskrbljen rečem: »Zunaj močno sneži. Preden greste, bi bilo potrebno očistiti sneg.«

Ali je s temi besedami moja volja izražena? Nikakor ne. To je le moja misel. To je moja svobodna volja. Da bi se moja svobodna volja ali misel izrazila, bi si moral obleči zimsko jakno, čevlje,rokavice, kapo. Vzeti bi moral lopato in poklicati prijatelje: »Ajde. Pridite mi pomagat!« Šel bi ven in čistil dvorišče.

Za izvrševanje svobodne volje skrbi desna roka monarha. Desna roka notranjega monarha je človekovo telo, ki je zemlja človekove duše (ang. Land of a Soul). To je žensko ustvarjalno načelo, ki preko telesa izrazi voljo. Pravilna definicija izraza volja se torej glasi, da je to svobodna volja, ki se je izrazila.

Zato, da bi doumeli razliko med igro življenja in igro smrti, moramo prepoznati prave definicije besed. Prepoznati moramo, kaj je z neko besedo ali besedno zvezo mišljeno. Ko govorimo o pravnih zadevah, pomeni volja (tudi »Zadnja volja« nekoga, ki je umrl), izraženo svobodno voljo po manifestaciji. Ko je takšna svobodna volja izražena s podpisom, se manifestira ali udejanji. Dokaz ali evidenca o tej manifestaciji pa se imenuje testament. Testament v omenjenem primeru bi bili očiščeni avtomobili in dvorišče.

Poglejmo si drug, bolj »začinjen« primer:

Dobil sem »Vabilo na glavno obravnavo« od OKROŽNEGA SODIŠČA V MARIBORU. Seveda si na sodišče ne želim iti. Večina ljudi bi rekla, da je njihova izražena volja ta, da se sodišču izognejo. Ker pa jih je zaradi groženj z neprijetnimi posledicami strah le-teh, se vendarle odzovejo in pojavijo na sodišču. Torej njihova svobodna volja je, da pridejo ali pa ne pridejo na sodišče.

Notranji monarh pravi, naj ne grem, saj tam ne morem iskati pravice, ker je ni. Večina to ve, kljub temu, da nič ne ve o zakonu, pravu, delovanju sodišč, … Vendar izvrševalec ne uboga monarha. Strah ga je in svojemu kraljestvu ukaže, da se odzove v nasprotju z ukazi monarha. Svobodna volja je torej kot volja izražena v njenem nasprotju. Torej moja volja je izražena kot volja po sodelovanju na sodišču. O tem obstaja dokaz/evidenca/testament. To je pristonost zemlje moje duše v sodni dvorani.

Te pristne definicije dokaj zapletenih mislenih konceptov je dobro imeti v nadaljevanju tega eseja – in nasploh – nekje v ospredju spravljene v svojem biološkem računalniku.

Pomembno je dodati še nekaj. Mnogo ljudi meša pojma lastnina in premoženje. Če zares želite vedeti, kaj pomeni izraz lastnina, si prosim preberite esej Pravična izmenjava življenjske energije med dvema človekoma in več ljudmi. Morda je iz tega trikotnika, ki predstavlja sveto trojstvo, še najlažje in na najbolj enostaven način mogoče razumeti razlike med tema dvema pojmoma.

Svobodna volja je lastnina vsakega človeka. Prav tako je svobodna volja, ki je izražena, lastnina vsakega človeka. Tudi vsi dokazi in evidence o manifestirani volji, ki jih imenujemo testament, so lastnina vsakega človeka.

Vsi trije aspekti/vidiki enosti pa tvorijo PREMOŽENJE človeka. Zrel in umsko zdrav človek je popolnoma odgovoren za svoje premoženje. Torej popolnoma odgovoren za svoje misli (svobodna volja), svoje telo (»zemlja naše duše«) in izražanje volje ter dokaze o tem (Testament), saj je to naša lastnina, ki skupaj tvori naše premoženje.

Rojstni list

Vedno globlje gremo v zgodbo/kompozicijo, ki se vam bo zazdela kot nočna mora. Skoraj nemogoča – Saj ni res! Pa je.

Podobno kot v Sliki 4:Kraljeva hiša v raju, vicah in peklu tudi v Sliki 6: Rojstvo nove kompozicije v igri življenja in preslikave le-te v igro smrti prikazujemo igro življenja in igro smrti. Zaradi poenostavitve, je izpuščen del igre življenja, ki se odvija v metafizičnem svetu.

Zgoraj v rumeno-belem polju se odvija igra življenja, božanska matrica, svet živih bitij, medčloveških odnosov in neposredne izmenjave življenjske energije med ljudmi.

V spodnjem rdeče-belem polju pa se odvija igra smrti, umetna matrica, ki je komercialna matrica. Za razliko od božanske matrice, se takšna matrica ne more oživljati sama po sebi, ampak potrebuje vir napajanja z življenjsko energijo. Saj je umetna. Ne more proizvajati svoje življenjske energije. Ta vir je človeštvo. Podobno se tudi igra »Človek ne jezi se« ne more igrati kar sama od sebe. Oživlja jo človek, ki svoje karakterne igralce premika po igralnem polju in meče kocko.

Slika 8 nazorno prikazuje, da igra smrti skoraj do popolnosti zrcali igro življenja v vseh njenih korakih. Morda vam bo v nadaljevanju postalo jasno, zakaj pravim, da so nas črni svečeniški magi uročili z besedami in nas hipnotizirane speljali v igro smrti. Velika večina ljudi danes ne loči teh dveh svetov. Velika večina sploh ne ve, da obstaja več vzporednih svetov in da je ta ultimativen/zadnji vsiljen umetno in sledi agendi, ki je za človeštvo pogubna. Ta svet nočne more je domišljijski svet, ki obstaja samo v naših glavah. Vendar naša izražena volja izkazuje, da želimo sodelovati v tej pogubni igri smrti. Testament je naše celodnevno obnašanje in so naši vsakodnevni podpisi, ki jih dajemo kot soglasje tej komercialni računalniški matrici in Mama in atek v živem, sta oče in mati v mrtvem. Dobro je vedeti naslednje: Kadarkoli boste v javnem izražanju ali javnem pisanju zasledili besede mama, oče, mati, otrok, starši, babica, skrbniki, …, vedite, da te besede ne definirajo vas in vaših najbližjih, ampak karakterne igralce v igri smrti.

V igri življenja se je mama z atekom omožila, atek pa se je z mamo oženil. Zato sta zakonit par. Združila ju je ljubezen.

V igri smrti sta se oče in mati poročila. Zato sta legalen par. Opravila sta namreč civilno poroko. Poglejte besedo poroka. Razčlenimo jo: porok-a. Torej se že v sami besedi poroka vidi, kaj je združilo očeta in mamo kot karakterna igralca v igri smrti. Nikakor ne ljubezen, ampak poroštvo. Drug drugemu namreč v tej komercialni matrici postaneta poroka.

Dejstvo je, da dva, ki sta na nek način združila, med seboj občujeta. Vendar v božanski matrici, ki je življenje, dva, ki sta se združila v eno, občujeta seksualno. Dva, ki sta se združila v eno iz poslovnih nagibov, pa občujeta poslovno in sta partnerja.

Seveda je rezultat občevanja v živem svetu živo bitje, novorojeno dete. Je sad ljubezni med roditeljema. Roditelj = rodi-te-lj = rodi te ljubezen!!! Rezultat občevanja v svetu mrtvih pa je ideja, novorojena ideja/zamisel. Je sad posla med staršema. Starši = straši. Starši torej kot zombiji strašijo.

Pomembna je dostava živega bitja, ki je plod ljubezni med bodočima roditeljema, ki sta zakonit par. Dostava poteka preko materinih kanalov po katerih je plod dostavljen s pomočjo vode. Dostava idejne zamisli o zgodbi, ki je plod poslovnega sodelovanja med bodočima staršema, ki sta legalen par, pa poteka preko desne roke matere. Idejna zamisel o kompoziciji v igri smrti, ki je svobodna volja, je z izraženo voljo preko desne roke matere, ustvarila/manifestirala karakternega igralca. Testament ali dokaz je podpis na dokumentih, ki jih mamica izpolni v bolnici. Bolnišnično osebje/osebe materi položijo v roko dokumentacijo, v kateri mora mati najaviti informacije, ki so pomembne, da je lahko idejna zamisel o kompoziciji z novim likom/igralcem dostavljena v igro smrti preko izvrševalca svobodne volje monarha, njegove desne roke, katere testament ali dokaz je njen podpis. Mama je torej informant. Beseda informacija izhaja iz dveh latinskih besed: in = v; forma=oblika.

Dobesedni prevod je spraviti nekaj v obliko/formo. Mamica, ki neizmerno ljubi svoje dete, nevede zavedena svojega živega novorojenčka dobesedno spravi v formo/karakternega igralca v igri smrti. Brez teh informacij igra ne bi mogla potekati.

Informacije so za to komercialno matrico VSE!

Torej informacije o novorojenem karakternem igralcu, med katerimi je tudi ime in priimek novorojenca, ustvarijo naslov ali titulo ali naziv zgodbe/kompozicije v igri smrti. Vse ostale informacije: o materi, očetu, administrativne, o rezidenstvu, …, pa ustvarijo dodatne dele kompozicije. Novo zgodbo v majhni ali veliki knjigi.¹³

V igri življenja sedaj novorojeno dete iz mesa in krvi nima imena. Njegova zemlja v igri življenja nima naziva, torej njegova življenjska zgodba/kompozicija nima naslova. Če nima naslova, je izgubljena. Ime je mamica nehote in s prevaro epskih razsežnosti dala karakternemu igralcu v igri smrti, namesto svojemu ljubljenemu rojencu v igri življenja.

Zgodba še zdaleč ni končana. To je šele začetek ali uvod v nekaj strahotnega in nesprejemljivega. Mamica seveda nikdar ne zahteva lastnine nad imenom karakternega igralca. Kaj se v nadaljevanju zgodi?

Bolnišnice v tej igri smrti niso samo bolnišnice. Bolnišnice namreč zdravijo bolne in poškodovane žive ljudi. Kaj je noseča mamica bolna, ko gre rodit? V veliki večini primerov ni. Torej nima kaj iskati v bolnici! Ampak tu je eden izmed trikov in črnih urokov.

VSAKA bolnišnica v tej igri smrti je dobrodelna bolnica ali bolnica za najdenčke (ang. Charitable or Foundling Hospital). In v takih bolnišnicah rojevajo predvsem ali izključno mamice, ki ne morejo skrbeti za svoje dete, zato ga po porodu zapustijo. Dobrodelna bolnica tako dete vedno preda sirotišnici.

Mamica torej preda podpisano dokumentacijo, ki je kompozicija nove idejne zamisli v igri smrti, novo komercialno zgodbo s karakternim likom, ki jo mamica dostavi bolnišničnem administratorju iz svojih rok v njegove. Povije svoje novorojenca ter gre po nekaj dnevih domov. Administrator kompozicijo preda Ministrstvu za notranje zadeve, Direktorat za upravne zadeve, migracije in naturalizacijo, ki v javnem prostoru, ki je prostor v katerem se odvija igra smrti, objavi »rojstvo« nove kompozicije in novega karakternega lika. Mamica ne ve, da s to objavo ni bilo javljeno rojstvo njenega rojenca, ampak rojstvo otroka. Otrok = od-rok. Fonetično zveni zelo zelo podobno, torej ima zelo podobno frekvečno območje zvoka, ki ga pri izgovorjavi obeh besed ustvarimo. Mamica bi morala zahtevati lastnino nad ustvarjenim karakternim igralcem, otrokom. Ker tega ni storila, saj se ji ne sanja, kakšne igre poosebljenega zla se odvijajo v ozadju njenih zaznav in umevanj, se otrok po 90-ih dneh od objave v javnem (lokalni časopis, Uradni list) smatra zapuščen. V dobrodelni bolnišnici se torej nahaja zapuščen otrok. Zato tega zapuščenega otroka prevzame sirotišnica. Ime kompozicije je torej zapuščeno. V jedru tega eseja boste prebrali, da je kompozicija v igri smrti književna lastnina. Noben ni v 90-ih dneh zahteval posesti nad kompozicijo v igri smrti, posledično je sedaj lastnina dobesedno zapuščena. Ta titula je zapuščena v fiktivnem svetu. Nihče ni postavil zahteve po njej. Zato to titulo prevzame REPUBLIKA SLOVENIJA. Karakterni igralec je v igri smrti zapuščen in dan je v sirotišnico. Sirotišnica je parlamentarna HIŠA. Parlamentarna hiša evidenco o tej kompoziciji zaupa Ministrstvu za notranje zadeve, Direktorat za upravne zadeve, migracije in naturalizacijo, ki najprej ustvari potrdilo o evidenci glede nove kompozicije v igri smrti. .To potrdilo se imenuje Rojstni list (ang. Birth Certificate). To originalno potrdilo je osnova za monetizacijo lastnine preko obvezniškega trga. Zato Direktorat za upravne zadeve, migracije in naturalizacijo preda izvorno potrdilo, ki je Rojstni list, Ministrstvu za finance, Direktorat za zakladništo, preko katerega se izvajajo operacije za monetizacijo lastnine. Od tu gre zgodba globoko v zajčjo luknjo in labirint groze.

Prva lastnina te kompozicije v igri smrti je naziv kompozicije. Naziv kompozicije je hkrati karakterni igralec, ki je Janez Primer, ki je otrok ali človeška oseba ali fizična oseba (ang. Natural Person). Nadaljevanje skladanja kompozicije v igri smrti bo karakternemu igralcu prineslo še več lastnine, ki bo vsa skupaj tvorila premoženje karakternega igralca.

Javna hiša

Če mi je uspelo vsaj v grobem obrisu prikazati temeljne preslikave realnosti v ta umeten konstrukt, ki se imenuje javna politika, ki je v bistvu zlorabljen sistem pravičnosti znotraj starodavnih trgovskih pravil.

S pomočjo teh temeljnih načel preslikave realnosti se bomo zelo približali možnosti, da bomo doumeli, kje se nahaja izvor vsega današnjega zla. Ko bomo ta izvor poiskali, potem ni daleč pot do rešitve oziroma odrešitve. Če nam to uspe, potem bo to eden izmed zametkov za izhod iz suženjstva.

Večina ljudi, ko sliši besedno zvezo JAVNA-HIŠA, pomisli na hišo zabave, kjer mikavna dekleta ponujajo erotične in seksualne užitke. No, vsaj moški del človeške populacije. Ha-ha-ha.

kompozicija kompozícija -e ž (í) 1. Razporeditev, gradnja, ustroj in medsebojni odnos med glavnimi elementi.

Vendarle je javna hiša vsaka ustanova, ki je javnega značaja in deluje v skladu z javno politiko države. Ta stavek sem namerno napisal v takšnem slogu, saj obstaja velika možnost, da bi v kakšnem javnem časopisu našel zelo podobno oblikovan stavek.

Žal mi je, da v tem eseju nikakor ne morem razviti analize besed javno, skupno, splošno, obče, občno, itd. Bom prihranil to izjemno zanimivo in za umevanje te komercialne matrike ključno tematiko za nek drug esej.

Če vi mislite, da javno pomeni obče ali občno, se krepko motite. To, za kar nam prodajajo, da je javno dobro, je namenjeno nam samo toliko, kolikor ima urejen in čist človek črnega za nohti. To, za kar pravijo, da je javno, je namreč zasebno, ki je preoblečeno v kožuh javnega.

Morda bo bolj umljivo v nadaljevanju.

Tudi parlamentarna hiša je javna hiša. Prepričan sem, da se vam je okoli ust razširil poreden nasmeh. Kajti bolj javne hiše kot je parlamentarna hiša sploh ne more obstajati. V njej prebivajo prostitutke in prostituti dežele Slovenije.

Resident. Vsaka oseba, ki zaseda bivališče znotraj države in ima prisotno namero ostati znotraj države za določeno obdobje in manifestira pristnost tega namena z vzpostavitvijo trenutne fizične prisotnosti znotraj države skupaj z znamenjem, daje ta prisotnost znotraj države nekaj drugega kot samo prehodnega značaja.

Beseda »resident«, kadar je uporabljena kot samostalnik, pomeni prebivalca, stanovalca ali okupanta; nekoga ki prebiva ali stanuje na nekem prostoru dlje časa; …

Človek ima lahko več rezidenc ali prebivališč, ampak samo en domicil oziroma stalno prebivališče ali pravno/legalno rezidenca. Vse te definicije si oglejte v Black’s Law Dictionary. Lahko si ga prenesete iz spletne strani: https://archive.org/details/B-001-001- 747/page/n21.

Javna hiša, ki se imenuje parlamentarna hiša, je sestavljena iz upravljalske ekipe, ki se imenuje državni zbor in državni svet in pa prebivalcev/rezidentov v javni hiši, ki so sirote. Zato javno hišo, ki je parlamentarna hiša, lahko imenujemo tudi sirotišnica. Ta sirotišnica ima upravljalsko ekipo, ki jo sestavlja državni zbor in državni svet, ter sirote, ki v tej javni hiši prebivajo. Te sirote so državljani REPUBLIKE SLOVENIJE, ki imajo stalno prebivališče ali domicil znotraj te javne hiše ali sirotišnice.

Ker so mamice, ki so ustvarile karakternega igralca, naslov zgodbe in prvo lastnino, ki je naslov/titula kompozicije v igri smrti, le- tega zapustijo v dobrodelni bolnici, ki je bolnica za najdenčke (ang. Foundling Hospital), se takšni karakterni igralci smatrajo kot zapuščeni in sirote. Zato jih iz bolnice premestijo v sirotišnice. Vse sirote torej tudi v REPUBLIKI SLOVENIJI živijo v sirotišnici, ki je javna hiša, imenovana parlamentarna hiša.

Torej vse te sirote živijo v istem gospodinjstvu. Poglejmo spet v knjigo črnih urokov – Black’s Law Dictionary- pod geslom gospodinjstvo (ang. Household).

Gospodinjstvo, samostalnik; Družina, ki živi skupaj. Tisti, ki prebivajo pod isto streho in sestavljajo družino.

Izraz »gospodinjstvo« je splošen sinonim z izrazom »družina« za zavarovalne namene in vključuje tiste, ki skupaj prebivajo kot družina pod isto streho.

Zakaj zavarovalne namene? Ker mora za otroke nekdo plačati, če se jim kaj zgodi? Zato morajo biti zavarovani.

Torej ena sama »srečna« družina sirot, ki izmed sebe »navidezno« izberejo upravljalsko ekipo, ki vodi to hišo preko javne politike.

To so torej sirote, ki prebivajo pod isto streho.

Sedaj pa skočimo za trenutek v realno igro življenja in iz nje izhajajoče izkušnje. Vsi smo bili nekoč mladi in smo večkrat našim roditeljem preizkušali živce. Ko je bilo vsega dovolj, je prišel očka in na primer razburjeno rekel: »Vsedi se tukaj. Zadnje čase imamo težave s tvojo poslušnostjo. Tukaj živiš pod mojo streho. Pod mojo streho obstajajo moja pravila in če se jih ne misliš držati, lahko spakiraš stvari in greš tja, kjer boš lahko uveljavil svoja pravila.«

Gremo nazaj v igro smrti. Vsak ki prebiva v parlamentarnem domu državnega zbora, prebiva tukaj pod določenimi »hišnimi pravili«. Kako se imenujejo ta hišna pravila? Javna politika!

Geoinženiring (Chemtrails), smrtonosna cepiva, bančne prevare, izobraževalni sistem za idiote, itd. To je javna politika. Ali lahko izvajajo takšno politiko? Seveda. Saj je to njihova hiša in njihova »hišna pravila«. Mi samo prostovoljno in nevede vsak trenutek in vsak dan pristajamo na to, da smo sirote v tej hiši. Zapuščeni.

Kdo je odgovoren za javno politiko? Kdo piše javno politiko? Zakonodajalec. Ali pišejo zakone na zemlji, kjer živi kralj, monarh? Ne. Nikakor ne. Pišejo politiko za trgovska pravila (Law Merchant) za Ministrstvo za pravosodje, da bi lažje razsojalo. Zakaj? Da bdijo nad otroci. Sirotami. Ali ima Ministrstvo za pravosodje vpliv na kateregakoli avstrijskega ali madžarskega državljana?

Absolutno NE. Zakaj? Ker avstrijski državljani živijo v svoji sirotišnici in ne v tej »hiši«. Niso sirote iz te hiše. Sirote te hiše so samo tiste osebe, ki imajo rezidentstvo v tej hiši.

Poglejmo še sedaj izraz družina (ang. Family) v črni knjigi zlohotnih besednih urokov – Black’s Law Dictionary. Vzeli bomo 2. izdajo tega pravnega slovarja¹⁴.

Družina (ang. Family); gospodinjstvo; telo gospodinjskih služabnikov (ang. Body of Household Servants); …

V igri smrti torej državni zbor in državni svet sestavljajo upravljalci/menedžerji te »srečne« družine, ki živi pod isto streho.

https://books.google.si/books? id=PNQgVoT2_aQC&pg=PA482&lpg=PA482&dq=family+a+collective+body+of+persons&source=bl&ots=A6lp- RWAjQ&sig=FupkqU8z30Ed9uUibdp5zT147eU&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwirudL7pMvZAhVHIsAKHdwQChIQ6AEIJzAA#v=onepage&q=family%20a%20collective% 20body%20of%20persons&f=true

Kdo pa so domačini v gospodinjstvu po knjigi črnih urokov?

Domačin, samostalnik; gospodinjski služabnik.

Gospodinjski služabnik ne pomeni neke ženske, ki opravlja gospodinjska dela v neki dobro situirani družini. Domestic pomeni služabnika v gospodinjstvu »parlamentarne hiše«. To niso člani parlamentarnih strank v državnem zboru, oni so menedžerski team za Evropsko centralno Banko. Služabniki so sirote, ki živijo znotraj »hiše«. So brez lastnine in se jim mora pomagati. Pomagajo jim njihovi STARŠI. To je državni zbor RS.

Domači, pridevnik; Nanašajoč se na, pripadajoč ali navezujoč se na dom, domicil (stalno prebivališče) ali kraj rojstva, izvora, stvaritve ali transakcije (poravnava).¹⁵

Domači služabnik. Oseba, ki je najeta ali zaposlena predvsem za opravljanje gospodinjskih dolžnosti in opravila, vzdrževanje doma in skrb zanj, za udobje članov gospodinjstva.

Ali še vedno misliš, da nisi najet ali zaposlen v tem gospodinjstvu?

Domačin, samostalnik; gospodinjski služabnik.

Domači, pridevnik; Nanašajoč se na, pripadajoč ali navezujoč se na dom, domicil (stalno prebivališče) ali kraj rojstva, izvora, stvaritve ali transakcije (poravnava).¹⁵

Domači služabnik. Oseba, ki je najeta ali zaposlena predvsem za opravljanje gospodinjskih dolžnosti in opravila, vzdrževanje doma in skrb zanj, za udobje članov gospodinjstva.

Ali še vedno misliš, da nisi najet ali zaposlen v tem gospodinjstvu?

Domača avtoriteta. Pravica staršev in širše tudi učiteljev, da disciplinirajo in prisilijo svoje otroke poslušati njihove zakonite ukaze.

Starši, ki so torej upravljalski team parlamentarne hiše lahko skrbijo za svoje otroke tako, da jih disciplinirajo in prisilijo, da poslušajo

njihove ukaze in izvršujejo javno politiko. Verjetno vam je sedaj jasno, zakaj si te pošasti privoščijo takšen ogromen negativni pritisk na ljudi.

Poglejmo si še, kaj pove Black’s Law Dictionary ali knjiga urokov črnega svečeništva o starših:

Parens patrie. Pomeni dobesedno »deželni starši« (ang. parent of the country), kar se tradicionalno nanaša na vlogo države kot suverena in varuha oseb, ki so pravno nezmožne in duševno prizadete.

To so tisti, ki vodijo to »hišo«. Novi starši. Po tvojem rojstvu, ko sta te živa mama in oče zapustila v »sirotišnici«, ne da bi vedela seveda v novo »hišo sirot«. In tako do konca življenja ostaneš služabnik v gospodinjstvu te »hiše«.

Ali sedaj lahko razumeš, zakaj je vse drugače kot bi si sam želel/la? Ker delajo vse za splošno blaginjo-javno blaginjo.

Poizkusil bom vse te definicije oblikovati v poenostavljeno besedilo:

Slika 14 je simbolična slika parlamentarne hiše . V njej prebivajo vsi tisti, ki so rezidenti REPUBLIKE SLOVENIJE. Od tu rezidenca. Vsaka bolnica v REPUBLIKI SLOVENIJI in vsepovsod, kjer obstaja centralno bančništvo, je dobrodelna organizacija in se smatra za bolnico za najdene otroke (fundling hospital). Zato so vsi otroci, ki so rojeni v teh bolnišnicah, zapuščeni in posvojeni s strani »države« REPUBLIKE SLOVENIJE. Te zapuščene otroke se da v sirotišnico. Kje je ta sirotišnica. Kje je ta dom? To je parlamentarni dom oziroma Državni zbor (amer.

House of Congres)¹⁶. To je dom, kjer vsak zapuščen otrok, torej vsak otrok, ki je bil rojen v bolnici v »državi«, kjer imajo centralno banko. Tu prebiva vsak državljan, ki je rezident REPUBLIKE SLOVENIJE.

Tako kot vsaka hiša ali gospodinjstvo imatudi ta hiša svoje člane gospodinjstva. Eni so starši, ki po definiciji iz Black’s Law Dictionary ali knjige urokov črnih magov pomeni državo oziroma upravljalsko ekipo parlamentarne hiše ali sirotišnice. To so člani državnega zbora in državnega sveta. Potem pa so v hiši še otroci oziroma sirote/najdenčki. Ti otroci tvorijo hišne/gospodinsjke služabnike, ki skrbijo za udobje članov gospodinjstva, predvsem upravljalske ekipe. Starši vodijo to sirotišnico na podlagi javne politike. Javna politika predstavlja hišna pravila in otroci se jih morajo poslušno držati. V primeru neposlušnosti lahko starši otroke »spametujejo« s prisilo in disciplinskimi ukrepi. Kdo skrbi za to, da se hišna pravila spoštujejo? Ministrstvo za pravosodje. Kdo skrbi za kaznovanje otrok? Ministrstvo za notranje zadeve s policijo.

Ali imajo otroci kakršenkoli vpliv na oblikovanje hišnih pravil? Nikakor ne, saj so sirote in hišni služabniki. Samo starši imajo ta vpliv. Se spomnite očeta, ki vas je posedel za stol in v jezi rekel: »V tej hiši veljajo moja pravila. Če jih ne boš upošteval boš kaznovan ali pa boš moral hišo zapustiti!«

Zelo si želim, da bi se vam posvetilo, da v parlamentarni hiši ne sedijo ljudje, ki bi lahko za nas karkoli spremenili na boljše. V parlamentarni hiši NE sedijo ljudje, ki bi jim bilo mar za sirote. Oni so upravljalska ekipa sirotišnice, ki ima svojega lastnika. In ta upravljalska ekipa dela za njih in za svoje udobje. Državljani, ki pa smo domači služabniki v hiši, pa moramo skrbeti za njihov udobje.

Dokaj morbidno in tesnobno, ni kaj.

Dovolj je bilo teh temeljnih pojmov, ki se kot po kanalizaciji vlečejo skozi mesto. Upam, da mi je vsaj približno uspelo opisati svet podzemlja. Če mi je, ste verjetno dojeli, da je preslikava iz igre življenja v igro smrti zelo natančna, zatoje meja med enim in drugim svetom zabrisana in prosojna. Spoznavanje tega sveta zla se na tem mestu šele začne. Čaka nas še naporno delo in potrebno bo zbrati dovolj poguma in odločnosti, da boste nadaljevali, saj nas bo to kraspanje po površju peljalo vse globlje v labirint zla do njegovega samega izvora. Tam so stvari še bolj neverjetne in grozljive, vendar so tam tudi vrata, ki nas vodijo nazaj v igro življenja. Če se vrnem na prispodobo Slavoloka zmage, izvor je pod obokom tega slavoloka zmage ali poraza.

16 Zgornji dom je Senat, spodnji dom je House of Representatives (Hiša predstavnikov).

Jedro

Živo rojena certificirana človeška oseba

Izvor vsega zla

Naša realnost v fizičnem kraljestvu bivanja, ki jo lahko imenujemo igra življenja, se je v stoletjih – če ne celo tisočletjih – postopoma in po majhnih korakih preslikavala v nerealnost/umeten konstrukt realnosti, ki danes doživlja svojo kulminacijo. Z lahkoto to preslikavo imenujemo igra smrti. Ta proces preslikave je tako spretno okultiran, da se večina človeškega življa niti v sanjah ne zaveda, da takšno kraljestvo sploh obstaja. Ta igra smrti se odvija samo v naših glavah, v našem umu. Vendar ima naš um izjemno moč. To je moč manifestacije ali stvaritve. To pa zato, ker ima človek vase vgrajeno božansko iskro. Je fraktalni del absolutnega tvorca, zato ima vse lastnosti in sposobnosti le-tega. Zato lahko človek to, kar doživlja v umu in posledično v igri smrti, materializira v ta realni svet in igro življenja. Zato je meja med enim in drugim svetom zelo prosojna.

Vsak posamezen človek ima v zelo bližnji prihodnosti samo dve možnosti:

Da prepozna to uničujočo in usodno igro smrti, jo doume in jo s pomočjo določenih postopkov prekine. Preprosto je potrebno uporabiti najbolj magično in najmanj dojeto besedo- NE! Vendar ni dovolj samo reči NE, potrebno je narediti mnogo več: ponovno je potrebno združiti svoj duh s telesom, zato lahko trdim, da ta proces ni samo tuzemeljski, ampak posega tudi v metafizično kraljestvo. Če ste verni in molite k bogu, da bi vas odrešil vsega hudega, vam dobronamerno in z ljubeznijo ter spoštovanjem do vas predlagam, da nehate prestavljati svoje odgovornosti na druge in se lotite dela!!! Nobeno drugo delo ni pomembnejše kot to, da izpolnimo svoje pogodbene obveznosti in ustvarimo utopični rajski svet kot dobri gospodarji tega kraljestva bivanja.
Če tega ne boste storili, vas seveda čaka nekaj, čemur danes pravijo transhumanizem. Združitev človeka z računalnikom in na ta način boste za vedno izgubili stik z vašim duhom in posledično tudi dušo. Poglejte si kaj več v zvezi s transhumanizmom na internetu. To je zlo, ki je dokončno. To je tisto stanje, proti kateremu se bom z vsemi silami boril do konca tuzemeljskih dni.

Slika 15 je povzeta po Sliki 4. Prikazuje namreč samo tisti del, ki predstavlja prehod iz igre življenja v igro smrti. V samem prehodu se namreč skriva izvor vsega zla in ponerološka (multidisciplinarna veda) raziskava kaže na to, da je ta preslikava iz dobrega v zlo, iz moralnega v izprijeno, iz prav v narobe, tako zakrita in prosojna in neverjetno prebrisana, da je velik izziv za vsakega od nas posredovano informacijo iz tega eseja sploh prebaviti in jo uvrstiti v rubriko »Saj ni res! Pa je.«

Izvor vsega zla se torej logično nahaja na sami odebeljeni rdeči črti. Tu se nahaja vhod v labirint zla, v zajčjo luknjo. Vhod iz zemlje na morje. Iz vic v pekel. Iz življenja v smrt.

Ta vhod ali prehod bo osrednja točka analize v jedru tega eseja. Zgodba je tako nenavadna, da vas zagotovo ne bo pustila ravnodušne. Vsak od vas ima na tem svetu koga, kateremu želi rajsko življenje. Seveda bi to morali najprej želeti sebi. Morda imate rojence, roditelje, sorodnike, prijatelje, …, za katere si želite, da bi skupaj z vami živeli v utopičnem svetu obilja za vse. Ali so vaše želje res iskrene? Če so, potem berite dalje. Vendar vam vnaprej povem, da po prebranem eseju vaše življenje ne bo več nikoli takšno, kot je bilo pred tem. Tudi moje ni. Vsebina je naravnost grozljiva, vendar je razumevanje izvora vsega zla tako odrešujoče, da kar kriči po akciji. Če sem se pred to raziskavo počutil nemočen in osamljen v tem svetu, se sedaj počutim mogočen in poln zanosa.

Zapomnite si te tri stavke za vse večne čase: Izhod iz te igre smrti je vstop v samega sebe!!! Kdor bo izstopil, ga čaka življenje. Kdor bo ostal, ga čaka smrt.

Portal med igro življenja in igro smrti

Zamislite si, da stojite točno pod obokom Slavoloka zmage v Parizu ali Bukarešti. Ta slavolok lahko simbolično predstavlja portal ali vhod v eno ali drugo igro. Igro življenja ali igro smrti. Če se postavite pod njega na videz ni videti nobene velike razlike. Zdi se, da prehod skozi taka vrata ne more povzročiti bistvenih sprememb v vašem življenju. Če boste prehodili prostor pod obokom, bo Pariz še vedno ostal isti Pariz ali Bukarešta bo še zmeraj ista Bukarešta.

Zakaj je to v tem eseju pomembno? Zato, da si boste lažje predstavljali to točko oziroma črto, ki ločuje dva kraljestva in hkrati dve igri. Igro življenja od igre smrti. Prehod je tako prikrit in prosojen, da ga sploh ne zaznamo. Da ga ne občutimo, ker ga ne vidimo niti ne doumemo. Ko ste na eni strani – v službi, v motornem vozilu, na pošti, na banki, v bolnici, …, – ste v igri smrti. Ko ste na drugi strani – doma v prijaznem in prijetnem družinskem okolju, med zaupnimi prijatelji, v postelji s svojo ljubeznijo, …, – ste v igri življenja. Ko prestopate to nevidno črto pod obokom se vam zdi, da se ni nič spremenilo.Da je vse ostalo isto. Pa vendarle to ne drži. Povedati vam moram, da se krepko motite. In v nadaljevanju vam bom to poizkušal dokazati na najbolj preprost način.

Dobrodošli v Zombilandu!

Povedal bom vam zgodbo, ki bi lahko bila scenarij za novo holywoodsko filmsko uspešnico na tematiko Zombijev. Živih mrtvecev. Torej brezdušnih pošasti (ang. Monster), ki jih v gibanje in parazitstvo poganja neka neznana zunanja zlohotna sila. Pa vendarle te zgodbe ne bi pojasnjeval in vam jo pravil, če ne bi bila čisto realna zgodba, ki se dogaja v naših življenjih in nas spravlja na kolena. Naslov te zgodbe bi z lahkoto bil Dobrodošli v igri smrti! Dobrodošli v Zombilandu! Kajti končni rezultat sodelovanja v tej igri je zagotova smrt. In to smrt človeka, ki je neumrljiv.

Konec te zgodbe je tako tragičen, da je moja moralna dolžnost, da jo širim in pripovedujem dalje. Z globokim spoštovanjem do sočloveka in vsega živega in neživega ter ljubeznijo do življenja iskreno upam, da se vas bo dotaknila. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da se bo to tudi zgodilo.

Če se vrnem do Slavoloka zmage, pod katerim stojimo in ki loči med seboj dva svetova: dva kraljestva –kraljestvo življenja: kraljestvo smrti, se v prvih dneh našega življenja, ko še sploh ne dojemamo tega življenja, zvrsti nekaj dogodkov, ki nas izsesa iz prve v drugo igro. V nas loči duh od telesa na tako morbiden in nečloveški in neživljenjski način, da se nihče od sodelujočih sploh ne zaveda, v kakšno nevarno igro so usmerili svojo pozornost.

Še preden začnem z opisom teh dogodkov in posledično s pripovedovanjem zgodbe z naslovom Dobrodošli v Zombilandu!, pa izjemno pomemben napotek: Ves ta izmišljen, izprijen, neživljenjski, mrtev svet podzemlja se vrti okoli lastnine. Lastnina je tisto, kar ga poganja. Kdo je lastnik česa, oziroma kdo ima nadzor in s tem titulo/naziv/pravni/legalni naslov nad to lastnino.

Zato si prosim še preden se lotite zgodbe preberete esej Pravična izmenjava življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi, kjer razpravljam tudi o pojmu lastnine in jo definiram tako, da je lahko razumljiv. Pravzaprav priporočam, da preberete še prva dva eseja izpod mojega so-avtorstva (kajti edini avtor in s tem edini lastnik vsega je absolutni tvorec). Vse, kar sem ustvaril, sem zaradi tega spoznanja so-ustvaril, zato sem so-avtor. Ta dva eseja sta: Ali beseda resnica pomeni to, kar je res? in Biti pismen, pomeni biti svoboden.

Gremo na zanimivo, vendar žal tragično zgodbo. Obljubim vam, da jo bomo v še v tem eseju poenostavljeno analizirali ter zaključili s tehtno spravo zaključkov analize v smiselno sodelovanje med nami za izstop iz te igre. Da sem malo bolj jasen že takoj na začetku oziroma še preden začnem pripovedovati zgodbo, vam povem, da nas čaka trdo delo. Zbrati moramo namreč koščke naše lastnine, ki smo jo nevede izgubili in zapustili in brez katere iz te igre smrti ne bomo mogli izstopiti. Če ste v tem trenutku pomislili na kupe evrov ali polne bančne račune, ste »brcnili v temo«. Gre se za popolnoma drugo vrsto lastnine, ki je realna lastnina (ang. Real Property). Real = Royal. In Royal pomeni kraljeva/monarhova lastnina.

To je ključ do prave strani Slavoloka zmage, ki odpira slehernemu človeku možnosti, da izpolni svoje življenje z vsemi prirojenimi in pridobljenimi talenti, saj ima za to na razpolago VES-SVET. To je postopek, ki vas bo popeljal na dogodivščino brez primere.

Človek zbudi se iz te nočne more!

Opomba: To je zgodba vsakogar izmed nas po celem svetu. Edino, kar je izmišljeno, so imena karakterjev, ki jih vpeljujem v zgodbo.

Zala in Matjaž sta mlad, sveže oženjen in omožen zakonit par, ki sta v teh dneh precej nervozna. Vendar ne zaradi nakopičenih problemov. Njuna nervoza je bolj veselo pričakovanje, saj je Zala noseča in pričakujeta novorojenca. To je njuno prvo dete in prihoda novega rodbinskega člana se veselita obe rodbini. Vsi so v pričakovanju razkritja spola in imena za novorojenca, saj Zala in Matjaž nista želela pred porodom izdati teh ključnih podatkov.

Porodni popadki so tik pred vrati in oba mlada roditelja ter vsi ostali najbližji so pripravljeni na trenutek, ko bo Zala odšla v bolnico. Tam bodo Matjaž in ostali nestrpno čakali, da jim bo bolnišnično osebje javilo rojstvo novega človeškega življenja. Seveda ni nič lepšega na tem svetu kot je takšen dogodek.

Tako lepo kot se začne ta zgodba, bi se lahko tudi nadaljevala v pravljično naslikano idilično življenje dveh, ki so postali trije, štrije, pet, …, vendar se v bolnici zgodi še nekaj, kar našemu novorojencu, ki sta ga Zala in Matjaž poimenovala Rok, že takoj odvzame dostojanstvo, ga razdedini, razcepi duha od telesa in ga obsodi na brezsmiselno in človeku nevredno življenje.

Vem, da so to težke besede, sploh zaradi tega, ker tako kot Zala in Matjaž, tudi velika, velika večina drugih novopečenih roditeljev želi in se trudi svojim rojencem ustvariti najboljše možne pogoje za življenje. Tega si ne drznem prerekati in to je pri vsej tej zgodbi tudi najbolj tragično. Vse, kar se ob rojstvu novorojenca zgodi, se zgodi z ljubeznijo in v najboljši veri za dobrobit te majhne božanske mojstrovine. Tako smo prepričani vsi ljudje tega sveta.

Ampak se krepko motimo. In če mi bo uspelo to zmoto na primeren in enostaven način prikazati, sem prepričan, da boste vsi tisti, ki berete ta esej začutili tudi svojo dolžnost, da to svojo ključno zmoto čimprej in zagotovo popravimo. Iz ljubezni do sebe in svojih najbližjih, svojih rojencev, ki smo jim s svojim nevedenjem in naivnostjo storili velikansko krivico.

Zakaj mora nosečnica v bolnico?

Ko je človek zbran in osredotočen ter je njegova pozornost usmerjena v to, kar je PRAV in ne NAROBE, se zgodijo čudežne stvari,

ki dobesedno razgalijo vso zlo tega sveta.

Večino nosečih žensk tik pred porodom odpeljejo v bolnišnico. Koga pa vozijo v bolnišnico? Bolnike vendar! Ali je torej noseča ženska bolna? Večina nosečih žensk je zdravih kot dren in v stanju blaženega pričakovanja novega življenja, ki ga bo kot mati sama povila.

Kaj torej ženska dela v bolnici, če ni bolna? Kaj so torej bolnice? Poglejmo.

Ko so v 10. stoletju romarji in trgovci romali v Sveto deželo Jeruzalem, so najprej benediktanci ustanovili hospic, v katerem so sprva skrbeli za bolne ljudi, ki so romali. Skrb zanje je kmalu prevzela bratovščina svetega Janeza. Kmalu potem, ko so zahodnoevropski kristjani v prvi križarski vojni leta 1099 osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv. Janeza postala vojaški red in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem za obrambo Svete dežele.

Ta red se imenuje Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte oziroma Suvereni malteški viteški red. Verjetno ste že slišali za ta red. Nekateri naši aktualni politiki in visoki uradniki so člani tega reda. Tudi nova načelnica generalštaba

17 Za razkritje te zgodbe se moramo zahvaliti Kurtu Kallenbachu. Povzemam namreč izsledke njegove dolgoletne raziskave. Za več glej: https://www.kurtisrichardkallenbach.xyz

slovenske vojske Alenka Ermenc je članica tega reda. Suvereni malteški viteški red (ang. Sovereign Military Order of Malta (SMOM)) je edini red, ki ima status suverene entitete. Tako pozicijo ima samo še Sveti sedež, City of London, Rdeči križ. Že tukaj lahko vohamo, da nekaj močno zaudarja, saj je neverjetna drznost in škandal, da nekdo, ki ni absolutni tvorec – torej tisti, ki edini lahko reče: »Vse kar obstaja, je moje!« – podeli neki entiteti, ki niti ni živa, status suverena.

Današnje bolnice še dandanes niso samo bolnice, apmak tudi dobordelne ustanove (ang. Charitable institutions), torej bolnice za najdene otroke. Vem, da se čuje noro, ampak to današnje bolnice so. To so ustanove, kjer lahko mame, ki niso sposobne zaradi svoje neodgovornosti ali neprištevnosti skrbeti za otroke in jih pustijo v bolnici – dobrodelni ustanovi za najdene in zapuščene otroke (ang. Foundling Hospitals).

Da torej na kratko povzamem. Mladoporočeni Matjaž na težko pričakovan trenutek odpelje svojo novopečeno ženo rojevat njunega rojenca v dobrodelno ustanovo za najdene ali zapuščene otroke, ki jo varuje Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte oziroma Suvereni malteški viteški red. Seveda niti ona niti on tega ne vesta in se jima ne sanja, kako usodno bodo dogodki, ki sledijo, vplivali na življenje njunega rojenca.

Živo rojena certificirana človeška oseba (ang. Born Alive Cerified human person)

Bolnica oziroma porodnišnični oddelek v bolnici je torej tisti medprostor/portal, ki je postavljen med kraljestvo življenja in kraljestvo smrti. To je obok nad Slavolokom zmage ali poraza. Našo mlado mamico Zalo torej odpeljejo v porodno sobo, ki jo v angleško govorečih deželah imenujejo »Delivery Room – Soba za dostavo«.

Poglejmo, kaj pravi o tej besedni zvezi Merriam Webster Dictionary:

Delivery room sicer v slovenščino prevajajo »soba za porod ali porodna soba«, vendar je pravi prevod »soba za dostavo ali dostavna soba«. Kaj zabogasvetega pa nosečnica dostavlja? Dostavlja tovor. Mamica svoje plovilo (telo) parkira v dok (ang. Dock). Ni torej čudno, da je porodničar doktor ali krajše dok ali angleško doc. V dostavni sobi odloži ladijski tovor, saj porodni material (novorojeno dete, amnion in placenta) pride iz materinih kanalov preko materine vode. Če ste torej opazili, je vse, kar se v porodnišnici dogaja, prefinjeno speljano v izraze pomorsko-trgovskih pravil. Vse se naenkrat začne vrteti okoli zakona globokih morij, ki so trgovska pravila, ki sem jih na kratko opisal v uvodu. To so pravila korporacij, mrtvih entitet, zato so to pravila v kraljestvu smrti.

Matjaž je kot novopečeni mladi očka pogumen mož in pri porodu daje podporo svoji Zali in kmalu rojenemu detetu. Skupaj z Zalo je v porodni/dostavni sobi, drži jo za roko in po svojih močeh sodeluje pri tem božanskem dogodku. Zala je še mlada punca, zato brez težav kmalu rodi popolnoma zdravo dete, za katerega sta se odločila, da mu bo ime Rok. Kmalu porodničarji odrežejo stik matere z novorojencem, oskrbijo dete z najpotrebnejšim, mamico pa odpeljejo v bolniško sobo na potreben počitek.

Lepo prosim, da mi mamice ne zamerijo, če sem spustil iz tega scenarija kaj pomembnega. Ker sem moški vam povem, da nisem nikoli rodil in se zavedam, da se v teh trenutkih dogaja marsikaj, kar bo ostalo moškim za vedno neznanka. Vendar v tem primeru ne gre za tovrstne podrobnosti pri rojstvu. Gre za nekaj povsem drugega, o čemer povprečen človek nikoli ne bi niti posumil niti razmišljal.

Rekli smo, da je sumljivo že to, da je v porodnišničnem oddelku v bolnici, ki nikoli ni bila in ni samo bolnica, ampak je tudi dobrodelna ustanova za najdene otroke (ang. Foundling Hospital), vse nekako urejeno v izrazoslovju pomorskega poslovanja. In kadar govorimo o pomorskem zakonu – zakonu morja, govorimo o korporacijah in poslu in dobičku,…, je rdeča nit teh pravil LASTNINA. Čigava je lastnina? Kdo lahko dokaže, da je njegova? Kdo poseduje titulo do lastnine?

»Kakšno vezo pa ima to z novorojenim Rokom? Ali hočeš povedati, da je Zalin Rok lastninska tarča tega izprijenega sveta mrtvih?« se sprašujete.

Ne, ne, ne. Rok ne more biti tarča in tudi ni tarča tega izprijenega sveta mrtvih.Vsaj zaenkrat še ne. Ko se Rok rodi ne dobi naziv mister Rok oziroma gospodič Rok. Rok je master oziroma gospodar. Rodil se je kot monarh na zemlji svoje duše. On je suveren.

»Kaj pa je pri porodu drugega lahko lastninska tarča zombijev iz kraljestva mrtvih?«

Odgovor je presenetljiv in se dejansko kot nevidna koprena giblje med obema omenjenima svetovoma. Tu se skriva portal med obema svetovoma. Po eni strani lahko rečemo, da odgovor kaže na popolno blaznost tistega ali tistih, ki so ta odgovor oblikovali, po drugi strani pa ne moremo zanikati, da odgovor vsaj v osnovi ni pravilen. Verjetno se vam že v samem podnaslovu

»Živorojena certificirana oseba (ang. Born Alive Certified Human Person) zdi vse narobe. Po vsem, kar smo raziskovali in se naučili, bomo vehementno ugovarjali temu, da je oseba lahko živo rojena. Da je oseba fikcija, da ne more biti živo rojena in niti človeška.

Sam pa trdim, da je to mogoče in tudi obstaja takšna oseba za vsakega živega človeka na tem svetu. Tej osebi lahko rečete »slamnati človek (ang. Strawman)«, vendar boste na internetu našli mnogo preveč površnih in netočnih razlag in pojasnil glede tega miselnega konstrukta, ki vas lahko samo zmedejo.

Ker gre za miselni konstrukt, je najbolje pogledati, odkod izvira in iz česa je izgrajen.

Pred seboj imam Black’s Law Dictionary. Kaj je ta slovar. Ta slovar je slovar črne magije in besednih urokov. To je njegova najboljša definicija. Ta slovar razkriva celotno zgodbo iz »življenja« v kraljestvu smrti. In če želimo izničiti črno magijo, ki nas pritiska k tlom, jo moramo dodobra spoznati. Black’s Law Dictionary 5th Edition je mednarodno priznan pravni slovar črnega svečeništva.

Poglejmo kako v njem definirajo miselni konstrukt živo rojen (ang. Born Alive) v Black’s Law Dictionary, str. 167.

Živo rojen.Biti proizvod spočetja po popolnem iztisnjenju ali izvlečenju iz matere, ne glede na trajanje nosečnosti, ki diha ali kaže kakršnekoli znake življenja, kot je bitje srca, pulzacija popkovine ali zagotovo gibanje skeletnih mišic ne glede na to, ali je bila popkovina prerezana in ali je placenta še pripeta. Vsak proizvod iz takšnega rojstva se smatra živo rojen in popolnoma prepoznan kot človeška oseba.

Z rumeno barvo sem podčrtal dele definicije, ki so za našo raziskavo ključnega pomena. Navidez namreč ta definicija ne pove nič novega. Vsi ljudje tega sveta bi dejali, da definicija nakazuje na rojstvo našega Roka.

Dokazal bom, da imate samo delno prav. Stojite pod Slavolokom in gledate v obe smeri, v katerih vidite le življenje. Vendar se ne zavedate, da je slavolok portal med kraljestvom življenja in kraljestvom smrti. Da kljub navidezni enakosti med svetovoma, obstaja velikanska razlika. Ker ima človek božansko iskro, je kraljestvo zombijev zanj popolna neznanka in nekaj najbolj nesprejemljivega.

Še enkrat najpomembnejša opomba in opozorilo: V kraljestvu mrtvih se VSE vrti okoli LASTNINE!!! Zombiji iščejo zapuščeno in odvrženo lastnino. Iščejo možnosti, da bi si del le-te ali celoto prisvojili tako, da bi pridobili naziv/titulo. Če ste prebrali poglavje v predhodnem eseju, ki se dotika definicije lastnine, boste sedaj umeli, kaj pišem. In še to: »To, kar je za nekoga odpad, je za drugega lahko zaklad!« To si dobro zapomnite.

Rekli smo, da je novorojeni Rok gospodar in monarh na zemlji svoje duše. Torej je pri Roku vse, kar je povezano z lastnino nesporno jasno. Zato Rok kot novorojenec ni predmet osrednjega zanimanja. Vendarle pa malteški vitezi Hospitalci rešujejo nekoga. Koga? Katero lastnino?

Iz definicije za besedno zvezo »živo rojen« izluščimo bistvo. Torej rumeno podčrtane besede in stavke, s katerimi tvorimo poenostavljena pojasnila:

Živo rojen pomeni biti proizvod spočetja, ki kaže kakršnekoli znake življenja.

Vsak proizvod iz takšnega rojstva se smatra živo rojen in popolnoma prepoznan kotčloveška oseba.

Sedaj pa se spet osredotočimo na porod naše Zale, ki je rodila zdravega Roka. Matjažu je pri porodu najprej postalo slabo in se je skoraj onesvestil, vendar je vzdržal in bil »dobra podpora« svoji najdražji. Sedaj je s prijatelji že doma, kjer veselo in brezskrbno praznujejo rojstvo prvorojenca. Matjaž nadaljnjih dogodkov, ki se zgodijo v bolnici ne prepozna kot nevarnih in usodno vplivajočih na kvaliteto življenja njegovega Roka. Na zelo prefinjen način se ga iz teh dogodkov »izloči«. Sedaj nima več nikakršnega vpliva na to, kaj se bo v bolnici zgodilo. Zala utrujena leži v bolniški postelji. Na njenih prsih počiva tudi Rok. Ne morem si predstavljati občutkov mamice v takšnih trenutkih, zato vam prepuščam te misli.

Kaj je Zala rodila? Kaj je proizvod spočetja? Ali je proizvod spočetja samo naš Rok? Ali obstaja še kakšen proizvod spočetja, ki kaže kakršnekoli znake življenja?

Odgovor na to je trik, ki zamegli um tistega, ki stoji pod Slavolokom. Nihče ne pomisli na to, da Zala po porodu Roka porodi še posteljico ali placento, na katero je Rok pritrjen s popkovino in opno (amnion), ki je v trebuhu mamice polna vode in ščiti dete pred različnimi tresljaji in udarci. Ta opna pred porodom poči in voda steče, v drugem delu poroda pa se ob posteljici izloči še ta opna.

Ali je ta posteljica ob porodu živa? Ali kaže znake življenja?

Absolutno DA! To vedo ljudje že od pradavnine. V Srednjem veku so ta material imenovali »hudoben dvojček«. Ta material sicer nima ne glave, ne organov, ničesar človeškega, vendar je za kratek čas po porodu še živ. Pravzaprav je umirajoč. Ampak živ.

Nihče ne polaga pozornosti na ta poporodni material in če se osredotočimo na drugi stavek iz definicije za živo rojen, se besedna zveza VSAK PROIZVOD iz tega spočetja, nanaša na Roka in poporodni material. Da, prav ste umeli. Poporodni material se v tem svetu mrtvih smatra kot »umirajoča« človeška oseba.

Imamo torej Roka in imamo placento in imamo amnion. To so torej trije proizvodi spočetja, med katerimi sta dve žive človeške osebe.

Prvi proizvod iz Slike 20 – torej Rok – poseduje DNK, ki je biološka lastnina pridobljena od Matjaža in Zale. Drugi proizvod – torej problematični otrok iz Slike 20 – poseduje DNK, ki je biološka lastnina samo od Zale, saj samo ona s svojim telesom ustvari placento. Tretji proizvod – torej amnion – poseduje DNK, ki je biološka lastnina od Matjaža in Zale, vendar to ni živa človeška oseba.

Kaj se zgodi s to biološko lastnino, na katero že prežijo predatorski paraziti? Zalo z Rokom odpeljejo v bolniško sobo. V dostavni sobi je ostal poporodni material, katerega vsak izmed nas smatra kot odpadni material pri rojstvu. Ampak to, kar je za nekoga odpad, je lahko za drugega zaklad! Vitezi zla imajo sedaj na razpolago zapuščeno lastnino. Rešiti jo morajo, saj je v njihovi bolnišnici. Zapuščena je bila živo rojena človeška oseba, ki jo je mamica zapustila. Tukaj pa je še biološka lastnina v obliki DNK, ki se imenuje amnion. Ta poporodni material – in ne živo rojeno dete iz mesa in krvi, ki v tem trenutku leži na prsih Zale – je trenuten motiv za plenjenje.

Popolnoma nepričakovano in noro blazno, ni kaj reči. Ampak na tem mestu je IZVOR-VSEGA-ZLA! Tukaj se prične tragedija, ki vleče človeštvo globoko v kremplje labirinta zla – živih mrtvecev ali zombijev.

K boljšemu razumevanju tega, kar bom pojasnil v nadaljevanju v zvezi s tem problematičnim otrokom oziroma človeško osebo, ki je Rokova »hudobna sestra dvojčica«, vsaj po Black’s Law Dictionary, je nehote dal velik prispevek Edward Mandell House, ameriški diplomat, politik in svetovalec ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu leta 1920:¹⁸

»Kmalu bo vsak Američan dolžan registrirati njegovo biološko lastnino v nacionalni sistem, ki bo oblikovan tako, da bo lahko sledil vsem ljudem in bo deloval kot starodavni sistem jamstva. S takšno metodologijo lahko prisilimo ljudi, da se podredijo naši agendi, kar bo vplivalo na našo varnost kot povračilo za našo fiat papirno valuto. Vsak Američan bo prisiljen se registrirati ali pa ne bo mogel skleniti delovnega razmerja in posledično zaslužiti za življenje. Bili bodo naša čreda (lastnina) in mi bomo obvladovali varovalen interes do njih za večno s pomočjo delovanja trgovskega zakona (ang. Law Merchant) pod shemo varovanih transakcij (ang. Secured Transactions).

Američani, ki bodo nevedoč dostavili tovorne liste (rojstni list) do nas, bodo upodobljeni kot bankrotirani in plačilno nesposobni, zavarovani z njihovimi jamstvi. Odvzete jim bodo njihove pravice in dana jim bo komercialna vrednost, ki bo oblikovana tako, da bo nam nudila dobiček in tega se ne bodo zavedali, saj niti eden med milijonom ne bo mogel razkrinkati naših načrtov in tudi če bi jih eden ali dva uspela po nekem nesrečnem naključju, imamo v svojem arsenalu prepričljivo zanikanje. V vsakem primeru je to edini logičen način, da financiramo vlado, tako da ponesemo zastavne pravice in dolgove na registrante v obliki koristi in privilegijev. To bo brezizhodno omogočilo žeti ogromne dobičke onstran naših najbolj divjih pričakovanj inbo pustilo vsakega Američana kot prispevnika k tej prevari, ki jo bomo imenovali »družbeno zavarovanje« (socialno zavarovanje). Brez da bi se zavedel, bo vsak Američan nevede bil naš sluga. Ljudje bodo postali nemočni in brez upanja za odplačilo in mi bomo aktivirali visoko pisarno (predsedništvo) naše dummy korporacije (U.S.) za podpihovanje te spletke proti Ameriki.«¹⁹

Edward Mandell Hause je to govoril leta 1920. Vendar se ta komercialna matrica gradi že stoletja. Če ne celo tisočletja. Korak po koraku so zlohotne sile vodile človeštvo v popolno prostovoljno suženjstvo, ne da bi se ljudje tega sploh zavedali. Če bi danes šel po ulici in vpraševal ljudi ali mislijo, da so sužnji, bi dobil večinoma negativne odgovore.

Vrnimo se spet v čas, neposredno po Zalinem porodu Roka. Zalo in Roka utrujena odpeljejo v bolniško sobo. Matjaž si v čakalnici briše potne srage. V porodni sobi je ostal »odpadni material«, ki ostane po porodu. To je opna (amnion) in placenta, ki je bila ob porodu še živa, vendar umirajoča. Ta placenta oziroma odpadni material je torej pravno/legalno človeška oseba.

18 https://en.wikipedia.org/wiki/Edward_M._House

19 https://truthprevailsallways.info/a-plot-was-hatched/

To človeško osebo, ki je 2. proizvod spočetja, sta Zala in Matjaž očitno zapustila. Zapustila pa sta tudi del druge biološke lastnine, ki je DNK, vsebovan v opni/amnion, ki poči neposredno pred porodom.

In to je tista lastnina, katero začnejo predatorji v tej komercialni matrici loviti. V tem trenutku se vklopi in začne igra smrti. Tukaj nastaja IZVOR-VSEGA-ZLA. Od tu dalje majhen in nebogljen Rok začne sodelovati v tej igri. Ne vedoč ga Zala in Matjaž pripravljata na to, da nikoli ne bo doumel, kaj se sploh dogaja. Zakaj? Ker tudi sama roditelja ne doumeta, da takšen umetni konstrukt sploh obstaja. Pranje možganov« se bo nadaljevalo v vrtcu, v osnovni šoli, srednji šoli, na fakulteti, v službi, v penziji, …, vse do smrti fizičnega telesa v katerem življenjska kompozicija ali zgodba ne bo nikoli izpisana. Morda bo Rok imel svoje

malteški vitezi, ostala na razpolago za plenjenje. Seveda v matrici ne govorijo o plenjenju, ampak reševanju. Kaj rešujejo. Rešujejo zapuščene otroke (ne pa rojence). Kdo jih rešuje? Rešujejo jih vitezi teme ali malteški vitezi.

»Kaj pridejo malteški vitezi v bolnico in odnesejo zapuščeni poporodni material s seboj. Kaj to trdiš?« se vam mota po glavi. »Seveda ne,« je moj odgovor.

Poporodni material očisti čistilka in predvidevam, da ga vržejo v smeti ali med biološke odpadke.

Še enkrat opozorilo: Ves čas stojite pod obokom Slavoloka, kjer je portal ali

prehod med igro življenja in igro smrti. Na na eni in drugi strani ni videti nobene bistvene razlike. Pariz ostaja na obeh straneh Pariz, Bukarešta na obeh straneh Bukarešta. Ampak razlika je klub temu velikanska. Ker tega ne dojemate, ste ves čas usmerjeni samo na eno stran, tisto ki ima korenine v igri življenja, kljub temu, da ves čas pogledujete ravno na nasprotno stran.

Malteški vitezi, ki v igri smrti pridejo in odrešijo zapuščeno lastnino in človeško osebo, so samo karakterni komercialni igralci ali legalne/pravne osebe. Prebrali ste, da je to vojaški red Rimokatoliške cerkve.

Kaj je to Rimokatoliška cerkev?

Ko slišite za Rimokatoliško cerkev, na kaj najprej pomislite? Zagotovo pomislite na prelepe katerale, na domačo cerkev, na duhovnike, na vernike, …

Poglejmo, kako opiše rimskokatoliško cerkev wikipedija:

Rimskokatoliška cerkev, tudi Rimokatoliška cerkev, Katoliška cerkev ali samo Cerkev, s kratico RKC je krščanska Cerkev v polnem občestvu z rimskim škofom, trenutno papežem Frančiškom. Njene korenine izvirajo iz prvotnega krščanskega občestva, ki ga je ustanovil Jezus Kristus in so ga razširili apostoli, posebno Sveti Peter.²⁰

Po takšnem opisu, kot ga nudi Wikipedija, bi si vsak normalen človek zamislil Rimokatoliško cerkev kot zgradbe in papeža in kardinale,škofe, vernike, …

In to bi v igri življenja držalo kot pribito. Vendar Rimokatoliška cerkev ni del igre življenja. Ta inštitucija je del igre smrti. Zato definicija, ki jo daje Wikipedija ne samo, da ni točna, ampak popolnoma zavajajoča. Rimokatoliška cerkev v svetu živih NE- OBSTAJA!!!

Ne vem kako naj poudarim in kolikorat naj to storim, da se bo to dejstvo vsedlo v um vsakega človeka: Obstajata dva kraljestva. Kraljestvo življenja in kraljestvo smrti. Besede v enem kraljestvu pomenijo nekaj popolnoma drugega kot v drugem kraljestvu. Besede lahko delujejo kot uroki, če jih uporabljamo s pomočjo črne magije. Včasih so se množice ljudi krotile z meči (ang.

Swords),danes se jih kroti z besedami (ang. Words). Besede so torej kot meči.Če jih ne znaš uporabljat in jih ne razumeš pravilno, se lahko z njimi porežeš.

Kraljestvo smrti uporablja svoje knjige urokov. Imenujemo jih pravni slovarji. Najpomembnejša knjiga urokov črne magije je Black’s Law Dictionary. Torej bomo v to knjigo pogledali definicijo za besedno zvezo »Rimokatoliška cerkev«. Predlagam, da si na tej povezavi prenesete ta slovar na računalnik: Black’s Law Dictionary, 5th Edition: https://archive.org/details/B-001-001-747.

20 https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimskokatoli%C5A1ka_cerkev

svojo pravno osebnost ali sposobnost.

Rimokatoliška cerkev = pravna osebnost = pravna sposobnost

To pomeni, da so malteški vitezi v igri smrti tudi pravne osebnosti. To niso možje in žene, to so komercialni igralci. Zato ko pravim, da v bolnico pridejo mateški vitezi, da zaščitijo zapuščene otroke. Govorim o umetnem konstruktu in nevarni igri, ki jo je potrebno ločiti od igre življenja.

Kaj je oseba/osebnost?

Na tem mestu ne bo odveč, če se zelo na kratko in strnjeno posvetim pojasnilu glede pojma oseba. Imamo namreč napačne predstave, kaj oseba je. Vsi bežimo od oseb, kot da je to nekaj slabega. To je zaradi tega, ker ne ločimo med igro življenja in igro smrti.

Vrnimo se v bolnico v čas poroda na Zalo, Matjaža in Roka.

Kakšno vlogo igra v teh trenutkih v igri življenja Matjaž? Matjaž je oče Roka, ki je privekal na svet v teh trenutkih. Istočasno je mož Zale, saj se je oženil. Prav tako je sin, saj ju v čakalnici čakata njegova biološka mama in oče. Je pa tudi prijatelj, saj je tam tudi kopica njegovih najboljših prijateljev. Seveda je tudi opazovalec in podpornik pri porodu. In tako naprej.

Kaj pa Zala? Zala je mama Roka.Istočasno je žena Matjaža, saj se je z njim omožila. Prav tako je hčerka, saj sta tudi njena dva biološka roditelja v čakalnici. In tako naprej.

Kaj hočem s tem povedati? Da v življenju – torej v igri življenja – igramo vsak dan ogromno vlog. Nekatere celo istočasno. Vsaka od teh vlog predstavlja eno izmed osebnosti/karakterjev človeka v igri življenja. To so osebe v igri življenja enega človeka.

Sedaj se pa vrnimo v dobrodelno ustanovo/bolnico v igri smrti.

Kakšno vlogo v igri smrti igra Matjaž? Matjaž je poslovni partner Zale in njen porok. Spočela sta idejo tako. In ta ideja se je rodila.

Zala pa je v bolnici še nekaj. Ona je informant. Idejo, ki sta jo s partnerjem spočela, je spravila v obliko = ang. in-form.

Kaj hočems tem povedati? Da tudi v igri smrti obstajajo različni karakterji/osebnosti, ki so pripeti k določenem karakternemu igralcu v tej igri smrti.

V Rimokatoliški cerkvi torej »prebivajo« vse pravne osebnosti. Tudi Rokova hudobna sestra dvojčica. To so pravne osebe, ki dobijo svojo osebnost oziroma pravno sposobnost. Vse to so komercialna plovila na komercialnem morju.

V komercialni igri smrti je nekdo lahko zdravnik, policaj, izvršitelj, politik, podjetnik, nezaposlen, športnik, ….

Ali ste že opazili, da nekdo, ki je v igri življenja ljubeč oče in mož in sin, v igri komercialni smrti postane morilec, ropar, izsiljevalec, …

To je najbolj neposreden dokaz o tem, da obstajata dve igri, ki se med seboj razlikujeta kot dan in noč. Igra DOBREGA in igra ZLA.

Ločitev duha od telesa ali kraja življenjske zgodbe

Preberite si še enkrat poglavje o rojstnem listu v uvodu tega eseja.

Vrnimo se k Zali, Matjažu in novorojenemu Roku v igri življenja. Zali se že vračajo moči, ki jih je potrošila pri rojstvu. Čez dva dni bo skupaj z Rokom odpuščena iz bolnice. Tudi Matjaž, ki se je veselil s prijatelji, se sedaj pripravlja na prihod obeh v domači objem.

Tako lahko tolmačimo nek trenutni scenarij v igri življenja.

Ker pa obstaja še igra smrti, pa si poglejmo, kako lahko tolmačimo trenutni scenarij v tej igri:

V tej igri imamo na razpolago 3 dele lastnine, ki je biološka lastnina. Ta lastnina je nastala ob rojstvu novega karakternega igralca v igri življenja in igri smrti skoraj sočasno.

Biološka lastnina je DNK, oziroma sestavni deli za kompozicijo v igri življenja. Brez teh sestavnih delov kompozicija ne obstaja in zato ne obstaja življenjska zgodba človeka. To pomeni, da človek, ki ne poseduje vseh sestavnih delov svoje unikatne kompozicije/zgodbe, ne more reči, da obstaja. Zato samo straši kot prikazen ali duh – brez telesa (ang. No-Body)/nihče ali pa pošast (ang. Monster).

V igri smrti se človeško osebnost smatra kot kadaver oziroma mrtvo truplo. Brez življenja. Samo komercialna lastnina, ki ima na sebe pripeto neko vrednost. Ker ima ta lastnina svojo kompozicijo, ki pa poseduje vse sestavne dele kompozicije, se po pravilih v igri smrti imenuje »književna lastnina«. Poglejmo si definicijo besedne zveze »Literary Property« v Black’s Law Dictionary, 5th Edition.

Književna lastnina. Lahko je opisana kot pravica, ki pooblašča avtorja in njegove pooblaščence do polne uporabe dobičkov od njegove kompozicije, do katere ne obstaja nobena neodvisna pravica preko nobenega opustitvenega dejanja na njeni ali njihovi strani, ki bi bila dodeljena drugi osebi. Književna lastnina je ekskluzivna pravica njegovega lastnika, da poseduje, uporablja in razpolaga z intelektualno produkcijo. Izraz označuje telesno lastnino, v kateri je utelešena intelektualna lastnina.

Kdo je avtor? Avtorja sta Zala in Matjaž v igri življenja. Avtor je Zala v igri smrti. Na tej trditvi, ki nikakorni prijetna za mamice, ki najbolj na svetu ljubijo svoje rojenke in rojence, se bom kasneje ustavil. Na koncu te celotne strašne zgodbe, bodo odgovorne mamice tiste, ki bodo vlekle voz do ponovne združitve duha in telesa. Zato je izhod iz te nevarne igre smrti na »vse ali nič« samo v vhodu v samega sebe. Vse je povezano. In tako kot bomo uredili spodaj – tukaj na zemlji , se bo odrazilo zgoraj – vsepovsod. Pravi moški pa bomo negovali in branili častivrednost človeka. Ker to, kar JE-RES in to, kar je PRAV in MORALNO, mora biti branjeno tako, da se zlu zoperstavi, kot se svetloba zoperstavi temi. Prekrije jo.

Kdo so pooblaščenci v igri življenja?

V igri življenja pooblaščenci NE obstajajo!!! »Vsak je svoje sreče kovač,« pravi ljudski pregovor. »Vsak si svojo zgodbo piše sam,« pravi drugi. Vsak človek je po vseobsegajočem naravnem kozmičnem zakonu, ki ni delo človeškega uma, ampak delo absolutnega tvorca, v popolnosti odgovoren za svoje obnašanje oziroma materializacijo svoje svobodne in izražene volje. Zato ti edini PRAVI zakoni vladajo nad posledicami človekovega obnašanja objektivno.

Kdo so pooblaščenci v igri smrti?

Ta del, ki je popolnoma nepričakovan, je v bistvu izvor vsega zla. Tu Rok, ki se je komaj rodil, da bo lahko ustvaril kompozicijo za svojo igro življenja, »izgubi« del svoje biološke lastnine in naslov/titulo svoje kompozicije/življenjske zgodbe. Postane »No- Body«. Duh, ki straši.

Zala namreč dobi od bolnišničnega osebja v roke informativni formular. Bolniške sestre ji prijazno rečejo, da mora vpisati

osnovne podatke o rojstvu med katerimi je tudi ime otroka. Zala izpolni podatke nezavedajoč se, da je v tistem trenutku dala ime »hudobni dvojčici« ali 2. človeški osebi. S tem je naslov kompozicije, ki je sestavni del komercialne zgodbe Roka, dodeljen karakternemu igralcu v komercialni igri smrti.

Zala kmalu zatem zapusti bolnišnico. Za seboj je skupaj z Matjažem zapustila del amnionske biološke lastnine, Zala pa je zapustila še biološko lastnino iz 2. človeške osebe ali »obljubljeno deželo (ang. Promised Land)« in naslov kompozicije v igri smrti.

Ime, za katerega Zala in Matjaž naivno mislita, da je bilo dodeljeno njunemu Roku, je Zala dodelila umirajočemu poporodnemu materialu ali placenti. Ta placenta je sedaj v igri smrti postala karakterni igralec Rok. Rok ime seveda še priimek, ampak o tem kdaj drugič. Njena kompozicija temelji na lastnini, ki je mamina biološka DNK iz placente, očetova in mamina biološka DNK iz amnionske vrečke in književni lastnini, ki je kompozicija komercialne igre imenovane Rok.

Ker Zala in Matjaž ne ločita med igro življenja in igro smrti, zapustita ta »odpadni biološki material, ki daje »življenje« tej komercialni igri. »Življenje« v tej komercialni igri pa je pripeta vrednost na lastnino. Ta vrednost je pripeta na kompozicijo/naslov komercialne zgodbe, ki je Rok. Stanje med igro življenja in igro smrti je naslednje:

1/3 se odvija v igri življenja in 2/3 v igri smrti. Večina je torej v igri smrti, zato iz te igre ne moreš izstopiti drugače kot na tak način, da si pridobiš vsaj še 1/3 lastnine. Najboljše je obe izgubljeni tretjini.

Povzamimo še enkrat celotno preslikavo življenjske energije človeka iz igre življenja v igro smrti.Odvija nekako takole: Zala in Matjaž sta preko ljubezni, privlačnosti, spoštovanja, predanosti, iskrenosti,…, izrazila idejno zamisel o spočetju novega božanskega življenja – ki v trojstvu predstavlja očeta – tako, da sta spolno občevala – kar v trojstvu predstavlja mamo ali žensko načelo. Dokaz ali testament – ki v trojstvu predstavlja sina – o izraženi volji pa je novorojeno dete. Ta idejno zamisel, ki se je izrazila kot božansko življenje, mora prerasti v življenjsko kompozicijo ali zgodbo. Življenjska zgodba ali kompozicija torej ne obstaja, čenima vseh sestavnih delov, med katerimi sta naslov kompozicije in glavni karakterni igralec nepogrešljiva dela te kompozicije.

V bolnici se v nekaj dnevih zgodijo strašne stvari, ki našemu komaj rojenemu Roku začnejo cepiti duha od telesa vse do njegovega 21. leta, ko je ta proces v celoti končan. Zakaj 21. leta? Vsakih sedem let se v človeškem telesu zamenjajo vse celice. V sistemu »trgovske pravičnosti« se smatra, da to ni več čisto isti človek. Po prvih sedmih letih izgubi dete naziv master v mister. Sedaj bi lahko prvič zahteval naslov svoje življenjske kompozicije in pridobil 2/3 preostale biološke lastnine, ki je zemlja njegove duše. Obljubljena dežela. 3 x 7 = 21. Prvič – drugič – tretjič – Prodano! Prvič pri sedmih, drugič pri štirinajstih, tretjič pri enaindvajsetih niste odreagirali na zastavljeno nalogo oziroma zavezo, ki ste jo dali, še preden ste se utelesili v to kraljestvo živega bivanja in očitno tudi onstran tega kraljestva v podzemlje ali pekel. V globoka komercialna morja.

Ta metafizična zaveza je zapisana kot Nova zaveza (ang. New Testament). Ta »sveti« spis pojasnjuje v zakodiranem jeziku, polnem simbolike, prispodob, karakternih igralcev, …, čemu se je človeštvo zavezalo, saj je zaveza pogodba. Človek se je po tolmačenju stvari zavezal dokončne preizkušnje svobodne volje, v kateri bo njegov duh popolnoma ločen od telesa.Ker je v takih okoliščinah njegova kompozicija/zgodba prazna, je človekov življenjski preizkus in zaveza, da združi sestavne dele svoje življenjske zgodbe/kompozicije, pripljuje iz nemirnih komercialnih vod v »obljubljeno deželo«, ki je materina zemlja oziroma biološka lastnina izražena v DNK placente in popkovine. Ko človek združi vse tri dele lastnine v življenjsko kompozicijo z naslovom kompozicije, ki je ime in hkrati karakterni igralec v tej igri življenja, je pridobil alodialno titulo nad svojim življenjem in telesom in je zato suveren na zemlji svoje duše. Monarh. Njegova beseda postane zakon!

Tu je ključ do izstopa iz te igre.

Sedaj pa predlagam, da strnemo še enkrat dogajanja, ki so se zvrstila ob izmišljenem, vendar zelo pogostem scenariju v igri življenja in igri smrti.

Nastopajo Zala, Matjaž in Rok. Mi bomo pogledal te dogodke s pomočjo pridobljenega okultiranega znanja in informacij: Postavili se bomo pod obok slavoloka in opazovali dve vzporedni igri.

Igra življenja:

Zala in Matjaž sta se zaljubila. Sta nerazdružljiv zakonit par. Zala je omožila Matjaža in Matjaž je oženil Zalo. Ker sta mlada svojo zaljubljenost, privlačnost in pripadnost ovekovečata z občevanjem. To občevanje je v najustvarjalnejši obliki spolno/seksualno občevanje. Na podlagi takšnega spolnega občevanja sta zasnovala novo življenje, ki sedaj raste v Zali. Zasnovala sta torej novo kompozicijo v igri življenja. Kmalu bosta roditelja. Zala po porodnem kanalu s pomočjo počene amnionske vrečke in iztečene

vode dostavi/rodi novorojenca, ki je živo moško človeško bitje. V igri življenja je ustvarjen karakterni igralec, ki ima svoje ime Rok. Rok je torej naslov kompozicije v igri življenja. V igri življenja je lastnina zajeta v izraženi volji vsakega človeka.

Igra smrti:

Zala in Matjaž sta poslovna partnerja. To dokazuje njuna civilna poroka, saj sta na način prevzela polno obojestransko jamstvo. Ker sta mlada svoj partnerski zanos ovekovečata z občevanjem. To občevanje se v najustvarjalnejši obliki izraža z idejnimi zamislimi/zasnovami. Na podlagi tega poslovnega občevanja sta zasnovala idejo. Zala to idejo dostavi preko informativnih papirjev, ki jih izpolni v bolnici. Nastal je nov karakterni igralec v igri smrti ali komercialni igri. Torej sta Matjaž in Zala zasnovala kompozicijo v igri smrti. Kmalu bosta starša. Zala s pomočjo podpisa pod informativne papirje ustvari/rodi nov lik, ki je umirajoča človeška oseba. V igri smrti je ustvarjen karakterni igralec, ki ima svoje ime Rok. Rok je torej naslov kompozicije v igri smrti. V igri smrti je lastnina zajeta v testamentu vsakega človeka.

Kaj je torej ustvarila Zala v igri smrti? Zala je nevede in nehote in na podlagi velike prevare in nerazkritih namenov ustvarila kompozicijo, ki je književna lastnina, ki ima vse sestavne dele kompozicije. Med njimi je ime, ki ga je mati sicer prvotno namenila za naslov kompozicije v Rokovi igri življenja, vendar je bilo pripeto na poporodni odpadni material, ki je tik po porodu živega rojenca tudi živ, vendar ni človek. Je umirajoča pošast. Ta kompozicija ima tudi karakternega igralca, ki je kadaver/brezdušno telo, ki v tej igri deluje le kot komercialno plovilo v komercialnem morju.

In tako je Zalin in Matjažev Rok v igri življenja osiromašen do takšnih skrajnosti, da je potreben velik napor mene, ki pišem in vas, ki berete, da popravimo krivice, ki smo jih zaradi neznanja in ignorance storili svojim najbližjim.

Lieberjev kodeks

Zala je torej v poslovnem partnerstvu z Matjažem v komercialno igro smrti uvrstila kompozicijo kot književno lastnino karakternega igralca Roka. Kmalu zatem je to lastnino zapustila in skrbništvo nad njo prevzame najprej dobrodelna bolnica malteških vitezov za najdene otroke, nato pa REPUBLIKA SLOVENIJA. Vse informacije o teh komercialnih dogodkih so zavedene v evidenci o rojstvu žive 2. človeške osebe, ki je placenta. Ta evidenca o rojstvu je temeljni sestavni del kompozicije. REPUBLIKA SLOVENIJA, ki postane skrbnik nad zapuščeno književno lastnino, izda rojstni list ali certifikat o rojstvu, ki je potrdilo o tem, da takšna evidenca obstaja.

REPUBLIKA SLOVENIJA je torej izdala potrdilo, da poseduje titulo nad kompozicijo.

Lieberjev kodeks iz leta 1863 je izjemno pomemben dokument, ki je za ves svet v veljavi še danes. Zakaj? Ker se ves komercialni svet nahaja v bankrotu/stečaju, torej vsa igra smrti je nastavljena tako, da deluje v izrednih razmerah. Vojaški okupaciji. Dobro si zapomnite, da govorim o umetnem konstruktu, ki se meša z našo igro življenja, čeprav nima popolnoma ničesar skupnega z njo.

Lieber kodeks²¹ je kodeks poimenovan po njegovemu avtorju, ameriškemu pravnemu strokovnjaku in političnemu filozofu, Francu Lieberju. Predstavlja navodila zveznim silam med ameriško državljansko vojno, ki jih je podpisal 24. aprila 1863 predsednik Lincoln. Lieberjev kodeks je še danes sestavni del Mednarodnega humanitarnega prava. Udeleženci mednarodne haške mirovne konference so Lieberjev tekst uporabili kot osnovo za pogajanja, ki so se končala s Haško konvencijo 1899 in 1907.

Prosim, da si sami pogledate zelo natančno in dobro pojasnilo v zvezi s tem vojaškim kodeksom na tej spletni povezavi: https://blogs.loc.gov/law/2018/04/the-lieber-code-the-first-modern-codification-of-the-laws-of-war/.

Prav tako si lahko tukaj prenesete datoteko s celotno vsebino Lieberjevega kodeksa iz leta 1863: https://avalon.law.yale.edu/19th_century/lieber.asp

V tem eseju bom podrobno analiziral samo 38. odstavek.

Če povem v slogu »ulične modrosti«, potem Lieberjev kodeks govori o vojaški okupaciji in nastavljeni vladi, ki varuje v vojni zaseženo in pridobljeno lastnino. Govori o tem, kako se morajo vojaški okupatorji obnašati na okupiranem območju do lastnine in lastnikov. Ker govorimo tukaj o komercialni igri smrti in ne o igri življenja, se pravzaprav oblika lastnine vrti okoli književne lastnine, ki je kompozicija s karakternim igralcem ali komercialnim plovilom.

Da boste dobili dober občutek o tem, kaj ta kodeks pomeni, si poglejmo 38. odstavek

38. odstavek

Private property, unless forfeited by crimes or by offenses of the owner, can be seized only by way of military necessity, for the support or other benefit of the Army or of the United States.

Privatna lastnina, razen odvzeta lastniku z zločini ali kaznivimi dejanji, se lahko zaseže zaradi vojaške nuje, za podporo ali korist vojske ali Združenih Držav.

If the owner has not fled, the commanding officer will cause receipts to be given, which may serve the spoliated owner to obtain indemnity.

Če lastnik ni zbežal, bo poveljujoči oficir moral predati potrdilo, ki lahko služi oškodovanemu lastniku, da pridobi odškodnino/nadomestilo.

Odkodirajmo sedaj, kaj pravi prvi stavek 38. odstavka:

Privatna lastnina, razen odvzeta lastniku z zločini ali kaznivimi dejanji, se lahko zaseže zaradi vojaške nuje, za podporo ali korist vojske ali Združenih Držav.

V knjigi urokov Black’s Law Dictinary, 5th Edition najdemo izraz Expillatio.

Kaj pomeni izraz Expillatio:

To je izraz, ko je nekdo prestregel prejetje lastnine.

Prevod str. 519:

V civilnem pravu je to kaznivo dejanje protipravnega prisvajanja dobrin, ki pripadajo nasledstvu. Tehnično to ni kraja (furtum), saj takšna lastnina več ne pripada umrlemu niti dediču, saj slednji še ni prevzel posesti.

21 https://avalon.law.yale.edu/19th_century/lieber.asp#sec2

V civilnem pravu morda je kaznivo dejanje, ne pa tudi v vojaškem pravu. Lastnina je bila prestrežena. Edina skrb okupacijske fašistične vlade REPUBLIKE SLOVENIJE je, da ščiti zaseženo lastnino za lastnike.

Ker gre za komercialno vojno, kjer vsak karakterni igralec tekmuje z vsakim drugim, ki je v stečaju, vladajo izredne okupacijske razmere, da bi se povrnil navidezni dolg.

Prvi stavek pravi, da je v takih izrednih razmerah lastnina s strani okupatorja zasežena/presežena za dobrobit vojaške vlade. Odkodirajmo sedaj, kaj pravi drugi stavek 38. odstavka:

Če lastnik ni zbežal, bo poveljujoči oficir moral predati potrdilo, ki lahko služi oškodovanemu lastniku, da pridobi odškodnino/nadomestilo.

Lastnik komercialne kompozicije/plovila v razburkanih in globokih komercialnih vodah je to plovilo zapustil. To je bila Zala. Zato se smatra, da je zbežala. Zato lastništvo prestreže REPUBLIKA SLOVENIJA, in poveljujoči oficir Sloveniji preda potrdilo, ki je potrdilo o evidenci o književnem lastništvu nad komercialno kompozicijo.

Preprostost stvari. Alegorični primer tega, kar se tukaj dogaja.

Jaz in ti greva v knjigarno. Jaz grem do blagajne in kupim knjigo, za katero dobim potrdilo o plačilu oziroma račun. Le-tega dam v knjigo. Sedaj greva iz knjigarne.

Ker je zunaj vetrovno in mrzlo, si želim odeti plašč, ki ga držim v rokah. Ker imam polne roke te prosim: »Stari, ali bi mi pridržal knjigo prosim, da si lahko oblečem plašč?«

Seveda pristaneš, jaz pa ti posredujem knjigo. Mnogo ljudi tukaj postane zelo zmedenih glede tega, kar sem jaz storil. Jaz sem kupil knjigo in jo tudi predal tebi. Čigava je knjiga?

Mnogi bi sedaj rekli, da je od tebe, ker sem ti jaz predal knjigo. Vendar ni res. Knjiga ni nikoli od tebe. Jaz sem jo kupil in nisem ti je dal.

Jaz sem te samo prosil, da mi jo pridržiš. S tem se ustvaril trust/zaupanje. Saj ti sedaj zaupam s svojo lastnino.

Kaj se sedaj zgodi. Ko hodiva po nakupovalnem centru, v njega vstopijo policaji. Kaj bodo predvidevali, čigava je knjiga? Od tebe. Ti si v posesti te knjige. Ne bi jih mogel prepričati, da je to moja knjiga, saj je račun v knjigi.

Samo s poštenostjo bom dobil knjigo nazaj. To je trust. Moral sem ti najprej zaupati, da sem ti dal lastnino. Vendar bodo policaji, ker si v posesti te knjige, branili tvoj položaj. Posest nad lastnino je 9/10 zakona.

Če bi prišlo do prepira glede knjige med nama, bi policaji vstopili na tvojo stran zaradi posesti nad knjigo. Ko mi vrneš knjigo nazaj, je trust zaključen, končan.

Preslikava primera v dogajanje ob rojstvu živega deteta

Matjaž pripelje Zalo v bolnico. Zala v sobi za dostavo ali porodni sobi rodi novorojenca, ki ga Zala in Matjaž želita poimenovati Rok.

Kmalu zatem se porodi še placenta in amnionska vrečka. Placenta je z rokom povezana preko popkovine. V trenutku rojstva je tudi placenta še živa in Rok bi moral biti z njo povezan vsaj še nekaj ur, saj iz nje v tem času črpa substance, ki mu bodo pomagale pri njegovem zdravem razvoju. Zakaj torej v bolnici takoj prerežejo popkovino? Kaj tega ne vedo? Ali pa želijo, da se Rok ne razvija optimalno?

Na tem mestu, ko v bolnici prerežejo popkovino in ločijo 1. in 2. človeško osebo, se nahaja točka, ki jo lahko imenujemo IZVOR- VSEGA-ZLA. Od te točke se v nekaj dnevih zvrstijo dogodki, ki pahnejo naše nebogljeno in čudovito dete v komercialno igro smrti, ki je igra na VSE ali NIČ in iz katere je izhod sicer mogoč, vendar zahteva izjemen napor in pogum.

Poporodni odpadni material, ki je amnionska raztrgana vrečka ter placenta postaneta tarča zlohotnih sil. To,kar je za nas odpad, je za njih zaklad. Na podlagi dejstva, da je placentav trenutku rojstva še živa – in temu nima smisla prerekati – ta komercialni sistem opravičuje svoj obstoj. To je osnovni argument, na podlagi katerega je ustvarjena ta igra smrti. Iz tega izvora zla se prične življenjska energija prečrpavati v igro smrti.

»Kako? Zakaj?« se sprašujete. Zato, ker so na tej zemlji, ki je mamina biološka lastnina, postavili šotore in v njih uvedli sistem poslovanja, ki ga lahko imenujemo sistem »trgovske pravičnosti«. Ta zemlja je osnova za izdelavo avatarjev v umetni komercialni igri. Da igra lahko črpa življenjsko energijo iz naših življenj, mora biti čimbolj natančna preslikava igre življenja. Zato potrebuje vse sestavne dele kompozicije. Poleg karakternega igralca/avatarja, tudi naslov kompozicije. To je ime Rok, ki je v postopku izpolnjevanja informativnih papirjev prestreženo s strani komercialne matrice. Tam so tudi ostali podatki, ki dopolnijo kompozicijo z osnovnimi podatki/informacijami: ime očeta, matere, datum rojstva, …

Kraja torej, ki tehnično ni kraja, omogoči, da se ustvari evidenca o živem rojstvu, ki je podlaga za izdajo potrdila o tej evidenci, ki je rojstni list. Rojstni list je torej potrdilo o evidenci o rojstvu novega komercialnega lika/plovila.

Vem, da je za čisto vse, ki berete ta esej, posredovana informacija skorajda nemogoča. Zdi se kot moreče sanje. Zato bom s tistimi, ki je zaradi spoznavnega neskladja/kognitivne disonance ne bodo zavrgli , opravil še veliko delavnic, ki bodo dale mnoštvo dodatnih dokazov o tem, da je to, o čemer govorim v tem eseju, čista RES-JE.

Zaključek

Življenje v Raju ali v Zombilandu?

Ne ustrašite se mojih besed

Namen tega eseja ni, da bi vas strašil ali poniževal. Namen je mnogo globlji in božansko človeški. Kdo lahko reši ta svet in ga popelje v rajsko družbo obilja? Verjetno se boste vsi strinjali, da naši najmlajši. Naši rojenci. Ali se najde med vami kakšen »junak«, ki upa trditi, da ne ljubi svojih najbližjih – svojih rojencev? Je to zagotovo res? Če vehementno trdite, da je res, potem morajo te besede v vas zveneti kot razodetje. Če ne zvenijo, ste se v odgovoru na prejšnja vprašanja zlagali.

Strah je vedno rezultat pomanjkanja znanja in vedenja o ključnih stvareh. Če se je pri branju tega eseja v vas naselilo nelagodje in strah, je to zaradi tega, ker vam primanjkuje temeljnega znanja, ki si ga lahko na tej pustolovščini brez primere, na katero vas vabim, tudi pridobite.

Zato naj bodo moje besede raje spodbuda za vas, da popravimo krivice, ki smo jih zaradi ignorance storili tistim, za katere trdimo, da jih imamo najraje na svetu. Naj naše misli in besede postanejo meso in kri.

Kako iz kozmične perspektive izgledajo danes naša življenja?

Ste morda gledali film Potopljeni svet (ang. Waterwolrd), v katerem v glavni vlogi igra Kevin Kostner? Nekako tako kot v filmu izgledajo danes naša življenja. Izgubljeni na globokem komercialnem morju, ki je zelo nemirno in nevihtno, plujemo vplovilih, ki niso naša. Izgubili smo kompas in ne vemo, kje se nahaja »obljubljena dežela« oziroma kopno, ki je pot v rajsko deželo. V uporabi imamo komercialna plovila, ki je certificirana človeška oseba.

Edini način, da se ta nočna mora in to brezglavo potovanje konča, je, da vrnete originalno potrdilo o evidenci za to komercialno plovilo/kompozicijo na točko njenega izvora. Na točko IZVORA-VSEGA-ZLA. To točko lahko imenujemo vstopno pristanišče (ang. Port of Entry).

Naš duh je torej ločen od telesa. V času naših življenj nismo uspeli zbrati vseh delov naše biološke lastnine. Večina naše biološke lastnine oziroma 2/3 se ne nahaja v naši posesti. Zato nismo dosegli polnoletnosti. Polnoletnost v igri življenja nima nobene veze s časom, ampak z statusom, položajem in kapaciteto. Bolj preprosto s polno odgovornostjo nad svojim življenjem.

Ker smo ločeni od telesa smo v igri življenja Brez-Telesa ali angleško No-Body. Torej smo nihče. Duh, ki straši. Prikazen. Pošast (ang. Monster). V igri smrti pa uporabljamo kadaver, ki je že zdavnaj uničeni poporodni material, ki pa je kot avatar ostal v tej umetni/računalniški igri. To je najeto komercialno plovilo.

Zakaj imamo v življenju težave?

Težave imamo, ker smo najemniki, franšizojemalci do materine zemlje, to je obljubljene dežele/zemlje. Ta zemlja je bila sicer obljubljena nam, pa je nismo dobili, ker jo je nekdo prestregel.

Obljubljena je zato, ker smo upravičenci in zemlja, ker je to DNK naših bioloških mam.

Do te zemlje smo bile upravičene v tistem trenutku,ko je naš biološki oče legel z našo biološko mamo in ji oplodil jajčece. Tu nastane obljuba. Saj je bila zemlja obljubljena komu? Proizvodu tega dejanja.

Ouroboros

Ouroboros je starodavni simbol zmaja/kače, ki je svoj lasten rep.

V angleščini imamo besedo za rep = tail. Kdor zna angleško, naj jo izgovori ali pa vpiše v google prevajalnik in ugotovil bo, da tudi angleška beseda za zgodbo = tale fonetično zveni zelo zelo podobno.

To dobesedno pomeni, da najedaš (consuming) svojo lastno zgodbo/kompozicijo, lahko pa rep. To je uničevalno.

Ko v komercialnem morju loviš svoj rep, pomeni da želiš najti neko svojo pot, svoj način,svojo lastno zgodbo.

Realnost pa je, da tvoja zgodba že obstaja, vendar ima nekdo posest nad njo, nad to knjigo.

In dokler ne dobiš nazaj svoje zgodbe, svoje knjige in njenega naziva/titule/naslova, boš ves čas lovil svoj rep. Svoje življenje boš najedal/porabljal za to, da ga boš lovil, lovil svojo zgodbo.

To počnemo vsi in ti psihopati se nam smejijo.

Kaj torej storiti, da bomo popravili krivice, ki smo jih storili svojim rojencem in ki so bile storjene nam?

1. korak: Ljubi svoje življenje

Kdor ne najde vrednosti v svoji eksistenci/obstoju in ne ljubi življenja, tega ne more narediti. Edina vrednota tega življenja je čas. Ker ga imamo v enem življenju res omejeno, je PRAV, da se lotimo dela ZDAJ!

2. korak: Pridi v obljubljeno deželo

Če želimo doseči polnoletnost, ki pomeni pridobiti status, položaj in kapaciteto, moramo poskrbeti za to, da bomo s pomočjo pravno-komercialnih postopkov pridobili posest nad vsaj še 1/3 prestrežene lastnine. Vsekakor je najpomembneje, da svojo življenjsko zgodbo, ki je pomanjkljiva, saj nima vseh sestavnih delov kompozicije, dopolnimo z naslovom kompozicije/življenjske zgodbe – to je prestreženim imenom. Na ta način pridobimo posest nad komercialnim plovilom, ki pluje po nemirnih

komercialnih vodah in nič več ne rabimo plačevati za njegovo uporabo oziroma najem.

3. korak: Umik iz igre smrti

Če bi se rad umaknil iz igre, kot je to rečeno v Wesbster Dictionary – Settlement, moraš vrniti certificirano osebo točki

izvora/porekla oziroma na vstopnem pristanišču (ang. Port of Entry) in poravnati vse račune. Temu pravim končna sodba (ang. Final Judgment). V tem primeru moramo pridobiti vse 3/3 biološke lastnine.

4. korak: Zahtevati v posest vso ustvarjeno premoženje v igri smrti

Zahtevati vso premoženje, ki je bilo ustvarjeno preko tega komercialnega plovila. Na račun naše naivnosti in nevednosti, so bili preko certificirane človeške osebe ustvarjeni enormni dobički in denarna sredstva. Ta sredstva pripadajo originalnemu/izvornemu lastniku, ki smo mi. Ta sredstva je mogoče pridobiti nazaj s pomočjo precej zapletenih komercialnih in
pravnih postopkov. V bistvu se gre za to, da ko enkrat imamo v posesti izvorni dokument o certificirani človeški osebi, ki predstavlja književno lastnino nad komercialno kompozicijo v igri smrti, ki je pripeta na materino biološko lastnino ali obljubljeno deželo, moramo ta izvorni certifikat overiti v ekleziastični pisarni, ki je notarska pisarna. Na ta način naredimo zahtevo do premoženja. Ta zahteva je namreč potrdilo, da smo lastniki.

5. korak: Svojo pozitivno izkušnjo prenesti na svoje najbližje

Verjetno se strinjate z menoj, da moramo najprej stvari, ki so pionirske, preizkusiti na sebi. Šele s to pridobljeno izkušnjo se lotimo popravljanja krivic, ki smo jih v življenju storili svojim najbližjim – svojim rojencem. Vzemite si dovolj časa zato dogodivščino in ne prehitevajte kot nezreli »mulci iz dvorišča«. Zapomnite si: »Brez dela, ni jela.« Najprej torej trdo delo, potem šele vse ostalo.

Ne izstopi iz igre prehitro

Večina ljudi, ki bo brala ta esej in katere bo vsebina pritegnila, bo to zaradi tega, ker imajo v življenju določene težave, ki bi jih radi že dalj časa rešili. Prosim vas, da nikar ne prehitevate stvari. Ko enkrat izstopiš iz igre smrti, ne moreš kar avtomatično vstopati v njo. Tukaj se šele začne prava igra življenja, ki od človeka zahteva popolno odgovornost in neomejeno jamstvo za njegovo obnašanje. To je točka, ko človek mora biti zrel in poučen o tem, kako lahko vodi svoje življenje v cono popolnega obilja zase in svoje najbližje. Kdor misli, da se bo na ta način neupravičeno bogatil, se krepko moti.

Zato uporabljajtecertificirano osebo in sistem še naprej, dokler ne pridete do najglobljih spoznanj o sebi in svetu okoli sebe. Nikar se ne odtrgajte prezgodaj. Na primer, nimate denarnih sredstev za življenje. Uporabite Center za socialno delo in socialno pomoč.Bolni ste.Ja za boga svetega boste ja uporabljali obvezno in dodatno zavarovanje za bolnico in zdravstvo; …

Kajti preden ne zmoreš čisto iz igre, si v njej!!!

Nikar ne bežite pred igro zato, ker se počutite slabo v njej ali zato, ker se vam zdi, da ste vsak trenutek zgrešili in ste pod velikimi pritiski. To je bežanje. Nemoreš ubežati tej igri, dokler sene soočiš s samim sabo in ne zaključiš igre tako, da svoje igralce spraviš varno domov oziroma pri igri »Človek ne jezi se« pravimo, da si jih postavil v hišo!!!

Patokracije ne zanima ali se v tej igri počutiš slabo ali boš propadel, oziroma kaj se bo zgodilo s tabo, zanima jih samo ali si znotraj igre ali nisi. To je vse.

Pazite zato,kako se tega lotevate, zato ker si ko si enkrat zunaj igre, si zunaj igre. Priti moraš do točke, ko boš vedel kako izstopiti, brez da bi to za tebe in tvoje najbližje predstavljalo preveliko tveganje.

Epilog

Izstop iz igre smrti je vstop v samega sebe – igro življenja

Ničkolikorat sem že poudaril, da za to, da si ustvarimo paralelno utopično rajsko družbo obilja, se moramo najprej soočiti s samimi sabo. Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo naše možgane, ki delujejo nepravilno in neuravnoteženo ozdraviti pred smrtonosnim virusom, ki mu pravim »možganožer«. Vsi smo umsko bolni in okuženi s tem virusom. Brez izjeme. Nekateri so celo tako akutno bolni, da so zblazneli.

Boj proti temu virusu je multidimenzionalnega značaja in je tisti dokončni test človekove svobodne volje, izražene volje in manifestacije/testamenta, kateremu smo se zavezali s pogodbo, o kateri govori »sveti« spis, imenovan Biblija ali Nova zaveza. Ta boj je dokončen preizkus človekove božanskosti.

Zato tistega, ki se bo podal na to avanturo iskanja in združevanja lastnine, ki mu pripada že od samega rojstva v to kraljestvo bivanja čaka trdo delo, ki je usmerjeno predvsem v odkrivanje okultiranega znanja o človekovi psihi in zakonih, ki vladajo nad posledicami njegovega obnašanja.

Samo tako opremljenemu človeku priporočam, da izstopi iz igre smrti. Samo tako opremljen človek lahko tudi vstopa v njo, saj se zaveda, da je to igra na VSE ali NIČ.

Zaključek poziva za podporo pri raziskovanju iz prologa

Če si kaj srčno želim v življenju je to, da sem v seriji esejev, predvsem pa v tem zadnjem, uspel v vas zbuditi upanje po boljšem življenju in iskrico radovednosti ter pustolovstva.

Verjetno vam je sedaj jasno, da tabletka ali zdravilo proti tej zahrbtni virusni bolezni možgan ne obstaja. Edino zdravilo za zdravo pamet je trdo delo, ki je tesno povezano z znanjem o zakonih, ki vladajo nad posledicami človeškega obnašanja ter zakoni, ki vladajo človekovi psihi.

Zato je to pustolovski proces, ki je vedno individualiziran, omogoča pa, da dele te pustolovščine opravimo skupaj.

Se spomnite omenjenih alpinistov leta 1975, ko je sedem slovenskih alpinistov splezalo po prvenstveni smeri na drugo najvišjo goro na svetu Makalu (8463 m). Aleš Kunaver, Stane-Belak-Šrauf, Marjan Manfreda-Marjon, Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan so na tej pustolovščini vzorno podpirali drug drugega. Bili so celo pripravljeni tvegati življenje za vsakega med njimi.

Naša pustolovščina mora upoštevati takšna načela, saj drugače ne more biti uspešna. Nikakor pa ne bo potrebno tvegati življenja na tej pustolovščini. Morda je ta pustolovščina najboljša pot, po kateri ni potrebno tvegati življenja, ampak jih lahko rešimo. Sebi in mnogim drugim.

Zato vas na tem mestu zadnjih besed v tem eseju pozivam, da me podprete tako, da omogočite nekajurno srečanje, v katerem se bomo »v živo« pogovorili o nadaljnjih korakih.

Post Views: 838

4. esej: Izvor vsega zla