Simboliko tega praznika lahko razumemo na več načinov: praznovanje prihoda pomladi, začetek novega življenja, vstajenje iz teme in smrti v novo čistost, odpiranje k svetlobi in tako umikanje temi.
Predvelikonočni čas je od pepelnice do velike noči. To je bil včasih čas, v katerem so na mizo nosili samo ječmen, repo, zelje žitarice in stročnice. Do velike oči niso zaužili mesa.
Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Na veliko noč se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja. Velika noč je v primerjavi z božičem, ki je določen po sončnem koledarju, določena po luninem. Cerkev jo praznuje že od 4. stoletja naprej kot poseben pomladni praznik. Velika noč je vselej na prvo nedeljo po prvi pomladni luni oz. po polni luni, ki sledi pomladanskemu enakonočju.
Na cvetno nedeljo kot spomin, ko je Kristus na oslu prijezdil v Jeruzalem in so ga sprejeli tako, da so mu na pot pogrinjali svoje plašče in palmove veje, v cerkvi blagoslavljajo v šope ali butare povezano pomladansko zelenje. Zelenje je najrazličnejših oblik in načinov izdelave. Zelenje v Prekmurju se imenuje presmec. Domačini so z njim obhodili vso domačijo, ločili en del za njive, del za čebelnjak, drugo zataknili za slamo na strehi ali položili na podstrešje. Tak »žegnan šopek« je varoval vse leto imetje in pridelke, odganjal bolezni in preganjal hude ure.
Po opravljenem blagoslovu na cvetno nedeljo se prične veliki teden, ko so se ljudje zadrževali največ doma, v krogu svoje družine. Včasih so prve dni velikega tedna ljudje izkoristili za to, da so do konca očistili in pripravili hišo in okolico za praznik. Ko je bilo vse postorjeno, so pričeli s pripravo prazničnih jedi. Otroci so pomagali treti orehe in lešnike ter pri tem prepevali ali pripovedovali zgodbe. Moški so pripravljali kres. Nabirali so smolnate panje smrek in tise, starih več deset let, jih razsekali in sušili v peči. Mnogi so se začeli postiti na veliko sredo. Na veliki četrtek je utihnil vsak cerkveni zvon do sobote. Veliki petek je bil v znamenju tišine. Je edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše. Skoraj povsod je veljalo, da se na polju ni smelo več delati. Velika sobota je bila v znamenju blagoslavljanja in nošenja hrane k žegnju, v znamenju druženja.
Najbolj značilna velikonočna jed so jajca. Jajce ima simboličen pomen pri različnih ljudstvih. Tako na primer pri mitih stvarjenja: pri Indijcih naj bi iz ene polovice zlatega jajca nastalo nebo in iz druge zemlja; pri Egipčanih je prvi bog nastal iz jajca. Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca. Pobarvana jajca so poznali Kitajci, Egipčani, Perzijci, Grki, Rimljani in drugi. Včasih so jajca oz. pirhe barvali samo z naravnimi barvami: čebulo, rumenim žafranom, češminovo korenino, hrastovim lubjem.
Ena izmed jedi, povezanih z veliko nočjo, je tržaška pinca ali odišavljen kruh.
Recept za pripravo tržaške pince
1 kg moke, 4 dag kvasa, 7 rumenjakov, 1 jajce, 10 dag masla, ½ dl olja, 15 dag sladkorja, 1 dl ruma, mleko, sol, jajce za mazanje
Postavimo kvas. Rumenjakom in jajcu dodajamo med mešanjem oz. stepanjem maslo, olje, ruk, sladkor in približno 1 kozarec mleka. Ko je vse penasto stepeno, počasi vlijemo v moko, ki ji dodamo tudi vzhajan kvas in naredimo mehko testo. Vzhajano testo pregnetemo, naredimo tri hlebčke in jih pustimo ponovno vzhajati. Preden jih denemo v pečico, jih zarežemo na površini na tri dele. Namažemo s stepenim jajcem in pečemo tričetrt ure. Ponudimo h kavi, času, vinu ali tudi kot sladico.
Marija Jezernik je napisala čudovito zgodbo z naslovom »Kako so pri zajčevih pripravljali pirhe«
Uredništvo Vitafit-a.
vitaFIT
Nedavni Komentarji